Dr. Meta Rus: »Ko smo naslovili njihovo stisko, niso več prosili za končanje življenja«

Novice | 20.05.2024, 11:10 Marjana Debevec

Je rešitev naših hudih stisk res končanje življenja, ali pa ima naše življenje vrednost tudi v trpljenju? To so vprašanja, ki zadevajo globino nas kot posameznikov in družbe kot celote. Ali bomo postali bolj sočutna družba, družba nežnosti in bližine, ali pa bo prevladala storilnostna miselnost – dokler sem močan, zdrav in sposoben, sem koristen za družbo. Predstavnica mladih zdravnikov dr. Meta Rus je za naš radio povedala, da zdravniki večinoma nasprotujejo evtanaziji. Delila pa je tudi izkušnje iz paliativnega oddelka.

Človek ni nikoli avtonomen, ampak je odvisen od drugih

Eden od poudarkov predloga zakona o samomoru s pomočjo in evtanaziji je avtonomija posameznika, da se odloči, kdaj bi rad končal svoje življenje: torej jaz odločam o svojem življenju. Kakšne so vaše izkušnje spremljanja hudo bolnih in umirajočih?

"Mislim, da je pojmovanje avtonomije, kakor se ga vidi v tem predlogu zakona, zelo nerealno. Bolj ko ko spremljaš umirajoče, bolj vidiš, da je človek, sploh trpeči, zelo vpet v okolico, zelo odvisen od drugih, od njihove skrbi, zelo pod njihovim vplivom.

Na nek način se je nemogoče izogniti subtilnim neželenim pritiskom okolice družbe. Tukaj govorimo o evtanazijskem mobingu, ki sem ga bojimo. Vedno bolj se poudarja to odnosno pojmovanje avtonomije, se pravi, da ni človek izoliran od okolice od drugih, ampak ja vpet v odnose.

Želje po predčasnem končanju življenja so izzvenele

Kaj človek pravzaprav v teh stiskah potrebuje? Se zgodi, da zaprosijo za končanje trpljenja?

Ja, meni so nekajkrat na paliativnem oddelku, kjer sem delal, bolniki omenili to, da bi želeli predčasno končati svoje življenje. To je bil nek klic na pomoč, ko so trpeli.

Večinoma pa to niso bili neki telesni simptomi, ampak bolj neki občutki osamljenosti, zapuščenosti, neka eksistencialna kriza. In potem ko smo naslovili tako telesne simptome kot duševne stiske, nudili socialno podporo, so tudi te želje po predčasnem končanju življenja izzvenele.

Življenje ima vrednost že samo zato, ker je življenje

Ljudje ali pa vsaj zagovorniki tega zakona pravijo, da je pravzaprav življenje takrat nima več dostojanstva. Kaj pa pravzaprav daje našemu življenju dostojanstvo?

To je težko vprašanje, ampak se mi zdi, da je že od razsvetljenstva naprej to poimenovanje neodtujljivega človekovega dostojanstva eno največjih dosežkov naše civilizacije.

Se pravi, da se ne opredeljuje vrednosti življenja glede na neke zunanje kvalitete, ampak, da je življenje vredno samo zato, ker obstaja in je tudi nekako življenje kot tisti predpogoj za vse ostale vrednote. Zato je potrebno, da se ga varuje, dokler je to smiselno.

Ljudje se spet zbližajo

Pogosto se zgodi, da nam je težko, ko gledamo svojca, ki trpi, ki umira in je v bistvu naše trpljenje tako veliko, da bi ga mogoče najraje končali predčasno. Zakaj je pomembno ohranjati to življenje, zdržati ob človeku, ki trpi in kaj se zgodi tudi na ravni odnosov v teh zadnjem obdobju?

Tudi moje izkušnje so, da so s svojcem včasih res težko na koncu, ko spremljajo svojega bližnjega in res težko zdržijo. Nekateri se umaknejo, skoraj prekinejo stike, nekateri hočejo narediti vse, kar je možno in še preveč za umirajočega svojca in so že preagresivni z nekimi željami glede terapij.

Je pa to zadnje obdobje življenja izredno pomembno, ne samo za bolnika, ampak tudi za njegove bližnje. Tudi moje izkušnje so pokazale, kako v luči minljivosti svojci dobijo nek uvid v to, kaj v bistvu resnično pomembno v življenju.

Marsikateri konflikti, nesoglasja se zdijo povsem nesmiselni v luči te minljivosti. In marsikdaj prav to spremljanje umirajočega ob koncu življenja zbliža spet svojce, ki so včasih razseljeni, včasih v raznih sporih. Zato se mi zdi to obdobje izredno dragoceno.

Čas, ko padajo maske...

Kaj bi svetovali recimo zdaj, ko ste doživeli nekaj takšnih primerov, ko ste spremljali, te umirajoče svojcem, ki se bojijo, pa ne zdržijo ob svojem bližnjem. Zakaj je pomembno, da ostanejo tam?

Se mi zdi šele, ko si upaš iti v to spremljanje umirajočega, v neko bližino, je sicer težko, ampak takrat res padajo neke maske. Ko človek umira, kar je poudarjala tudi Manca Košir, takrat se res razgali tisto bistvo, resnica in je res izredno dragoceno za vse.

In še po smrti umirajočega se svojci dolgo časa sprašujejo, ali so naredili vse tako, kot je bilo prav, ali bi morali kaj drugače kaj več narediti.

In se mi zdi res pomembno, da imajo priložnost biti ob svojem bližnjem in da dobijo tudi podporo strokovnih delavcev pri tem, da se jih pač usmerja, da naredijo to, kar je njihova vloga in se hkrati ne obremenjujejo zato, ker pač ne morejo narediti.

Medgeneracijsko sodelovanje

Dr. Meta Rus, kje pa potem vidite rešitev za resnično pomoč ljudem v tem zadnjem obdobju življenja? Kaj pravzaprav potrebujejo in kaj naj storimo kot celotna družba, da bomo vendarle naredili en korak naprej mogoče iz svoje sebičnosti, strahu svojih okvirjev?

Prvi korak se mi zdi že to, da smo ob koncu življenja bolj osredotočeni na osebo in manj na neko golo podaljševanje življenja. Tukaj mogoče apeliram predvsem na zdravstvene delavce, na zdravnike, saj se mi zdi, da nam je dokaj težko prepoznati trenutek, ko lahko neko zdravljenje naredi več škode kot koristi.

Lažje je namreč slediti nekim smernicam, nekim algoritmom za obravnavo določenega stanja, težje pa je prevzeti odgovornost in vse skupaj z bolnikom oziroma svojci odločati, da bi bil korak več lahko že preveč in v škodo temu bolniku.

To se mi zdi prvi korak še pred razvojem paliativne oskrbe, o kateri v tem času veliko poslušamo. Zdi se mi, da konkretnih korakov ni bilo prav dosti storjenih, ker paliativna oskrba, kakor so moje izkušnje in tudi izkušnje kolegov, res veliko lahko naredi.

Tukaj namreč ne gre samo za lajšanje telesnih simptomov bolezni, ampak za lajšanje stisk tudi na duševni ravni in na duhovni ravni, iskanje nekega smisla življenja v tej bolezni.

Potem socialna podpora je zelo pomembna. Tukaj sploh pri socialni podpori se mi zdi zelo, zelo pomembno, ustvarjati okolje, v katerem je življenje cenjeno, ne glede na to, kakšno je. Mogoče je naloga vseh nas, da ustvarjamo družbo, ki je bolj povezana, bolj solidarna.

Zelo dragoceno se mi zdi medgeneracijsko sodelovanje. Mislim, da bi mi vsi imeli koristi od tega. Mlajše generacije bi se od starejših lahko ogromno naučile in starejši osamljeni bi dobili kakšne sogovornike.

Najlepša vam hvala za tisto spodbudne misli. Veliko uspeha pri vašem pomembnem poslanstvu vam želim!