Arabski in palestinski oče, ki sta otroka izgubila v vojni

Novice 27. 03. 2024, 09:53 Marjana Debevec

Med Kristusovim trpljenjem se pokaže njegova potrpežljivost, je pri dopoldanski katehezi, ki jo je po več tednih znova sam prebral, poudaril sveti oče. Spomnil je, kako krotko Jezus sprejme aretacijo, udarce in neupravičeno obsodbo. Pred Pilatom ne obtožuje; prenaša žalitve, pljuvanje in bičanje vojakov; nosi težo križa; odpušča tistim, ki ga pribijajo na les križa in na križu ne odgovarja na provokacije, ampak ponudi usmiljenje.

Vse to nam pove, da Jezusova potrpežljivost ni v neki stoični odpornosti na trpljenje, ampak je sad večje ljubezni.

»Lahko rečemo, da ni boljšega pričevanja Kristusove ljubezni od srečanja s potrpežljivim kristjanom. Pomislimo, koliko mater in očetov, delavcev, zdravnikov in medicinskih sester, bolnih ljudi vsak dan na skrivnem lepšajo svet s sveto potrpežljivostjo!

Vendar moramo biti iskreni: pogosto nam potrpljenja primanjkuje. Potrebujemo ga kot 'bistveni vitamin', da bi lahko šli naprej, čeprav večkrat nagonsko postanemo nepotrpežljivi in ​​na zlo odgovorimo z zlom: težko je ostati mirni, nadzorovati nagone, se zadržati, da ne bi grdo odgovorili, ublažiti prepire in konflikte v družini, v službi ali v krščanski skupnosti.«

Na avdienci Arabec in Izraelec

Frančišek je posebej pozdravil dva očeta: enega Palestinca in enega Izraelca, ki sta sedela v prvi vrsti v dvorani Pavla VI. Oba sta izgubila otroka v tej vojni, vendar ostajata prijatelja. Povezuje je križev pot, ki sta ga oba prehodila.

Po papeževih besedah pa potrpežljivost ni le nujno potrebna, ampak je tudi naša poklicanost. To zahteva, da gremo proti toku današnje miselnosti, ki zahteva vse in takoj. Za potrpežljivost pa moramo po papeževih besedah predvsem prositi Svetega Duha. Še posebej v teh dneh nam bo pomagalo, če bomo zrli križanega, da bi se navzeli potrpežljivosti.

Posebej tiste, ki so nam najbolj zoprni

»Posebej v teh dneh nam bo dobro delo, če bomo zrli Križanega, saj bomo tako vsrkavali potrpežljivost. Lepa vaja je tudi ta, da pred Njega prinašamo ljudi, ki nas najbolj motijo. Prosimo, da bi nanje gledali z usmiljenjem, z Božjim pogledom ter znali ločiti njihove obraze od njihovih dejanj.«

Če bomo čutili, da nas preizkušnje tlačijo k tlom, pa se z upanjem obrnimo k Bogu, v neomajnem zaupanju, da nas On ne razočara v naših pričakovanjih, nas je še povabil sveti oče.