dr. Jože Ramovš | (foto: Marjana Debevec)
Zdravilo za slabo je, ne razumeti - ampak, imeti dovolj energije dobrega, dobrih izkušenj.
Za sožitje Nataša Ličen
V začetku je bila Beseda, piše v Svetem Pismu. In Beseda je bila Bog. To pomeni, Bog je komunikacija, Bog je navdušenje, Bog je razumevanje, Bog je povezovanje, sporazumevanje v sožitju in sodelovanju, Bog je razvoj, Bog je pot, resnica in je življenje.
Vse se razvija
V sklopu oddaj »Za sožitje« smo z dr. Jožetom Ramovšem govorili o pomenu in vlogi maternega jezika. Jezik nas združuje in poganja, nas povleče in bogati. Ko to vemo, imamo svoj jezik in svojo kulturo radi in ju gojimo. Včasih je le ena sama beseda izrečena na pravem mestu vredna kot »velik« pogovor.
Človeška beseda nas povezuje v sodelovanje, v sožitje. V komunikacijskem povezovalnem delu smo človek človeku.
»Možgani se razvijajo tako, kot jih usmerjamo. Razvijajo se v tisto smer, v katero jih razvijamo. Jih v dobro in lepo? Tudi jezik je tisti, ki možgane najbolj razvija. Možgani omogočajo, da lahko govorimo. Vendar pa, ali nekdo govori lepo, povezovalno, jasno in tako naprej, mu beseda in pogovor pomagata pri razvoju, ali obratno, govori grdo, uničevalno, razdiralno, razdvajalno, pa je odvisno od človeka samega in okolice. Možgani omogočajo jezik, jezik pa gradi možgane, kot nobena druga stvar.«
»Največja dediščina, ki jo starši lahko dajo otrokom, skupaj z vrtcem in šolo, je lepa in bogata materinščina. Na njej ali ob njej pa gradimo tuje jezike, ki dograjujejo in širijo prostor svobode, sodelovanja. Struktura osebnosti Slovenca pa je slovenski jezik. Lep jezik navduši. Seže v dušo. Navdušenje pa pripelje v Božje območje. Tu se začne. Lepa beseda, lep stavek, lep jezik navdušuje odnose, je motivacija druženja.«
Pogoj za vsako rabo jezika sta razdeljeni vlogi med poslušalcem in pripovedovalcem, je medmrežje, komunikacijski kanal, ki je obojestransko dobro pretočen. Znati poslušati in pripovedovati.
Naša edintiteta sloni na jaziku
»Jezik je največja svetinja slovenske kulture in države. Dediščina je preteklost, dediščino ob dedovanju pogosto zapravimo. Dejstvo je, vsaka dediščina je brez aktivnega, sedanjega dela škodljiva. Zato je govoriti samo o jezikovni dediščini, o kulturni dediščini, o verski dediščini, tradicionalizem rečemo temu, kot omama, ki zaustavi razvoj in onemogoči življenje. Človek, jezik in kultura, se razvijajo.
Jezik je tudi prihodnost.
»Razvoj jezika, razvoj komuniciranja, povezovanja, sočutenja. Bomo šli v solidarno pomoč ali bomo šli v zavračanje nemoči, kar se dogaja danes? Pomeni, ko sem nemočen, sem neuporaben in nimam vrednosti in s tem, ko nimam vrednosti, nimam človeškega dostojanstva. Po jeziku se čutimo, antropološko ima jezik štiri razsežnosti, ne samo preteklost, sedanjost in prihodnost, ampak tudi čemu je, zakaj ljudje govorimo? Dediščina je tisto, kar so naredili pretekli rodovi. Iz tega živimo, drugega nimamo. Dediščina je važna, vendar pa, če so jo naredili pretekli rodovi, če smo enako ljudje kot so bili naši predniki, imamo isto nalogo kot so jo imeli oni, to je, da delamo danes za jutri.«
Vsaka stvar je pokvarljiva, tako tudi jezik.
»Če se preselimo z doživljanjem v negativno, v pokvarjeno, se že kvarimo sami. Ne pravim, da je treba bežati od negativnega, vendar pa negativno obvladujemo le toliko, kolikor imamo navdušenja, moči in razumevanja iz dobrih izkušenj. Zato je treba petkrat več podoživljati in se spominjati lepega pogovora, da razumemo konflikte, slabe pogovore, cinično grizenje drug drugega. Za slabo je zdravilo, ne razumeti slabo, ampak, imeti dovolj veliko energijo dobrega, dobrih izkušenj. Z njo obvladujemo slabo. To je osnovno psihoterapevtsko spoznanje zadnjih desetletij, prej je bilo obratno, skoraj sto let je veljalo, analizirajmo slabo in bo nastalo dobro. Pa ni.«
