Kako naprej ob razhodu?

Via positiva | 17.01.2024, 19:22 Nataša Ličen

Statistika kaže, da se razveže vsaka tretja sklenjena zakonska zveza, ker pa vemo, da je zunajzakonska skupnost najhitreje rastoči tip družine, si lahko predstavljamo, da je razhodov še več. Največje breme razhodov pade na otroke, je pa res, tako je vsaj trdil sicer že pokojni danski psihoterapevt Jasper Juul, nekaj optimističnega, namreč, da imajo otroci razvezanih družin seveda svoje izzive, po drugi strani pa lahko postanejo bolj odporni, prožni, bolje pripravljeni za življenjske izzive. To pa seveda velja v primeru, če se starša kolikor se da funkcionalno razvežeta.

Večina ima visoka pričakovanja na začetku zveze, s tem ni nič narobe. Težava je, če za pričakovanji ne stoji tudi pripravljenost razvijati se, rasti, učiti se, spreminjati in prilagajati se.

V Via positivi se bomo v popoldnevu 18. januarja ob 17-ih, pogovarjali z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ob delavnici, ki jo pripravlja, predvsem za ženske v procesu razhajanja, z naslovom Ločitev – začetek novega življenja.

• Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze – ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja?
• Ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati?
• Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno?

Jana Lavtižar: »Za delavnico, za srečanja in za pomoč razvezanim, sem se odločila, ker imam tudi sama za seboj razvezo. Ločitev sem razmeroma dobro prestala, kar pomeni, da nikoli nisem bila zagrenjena. Zato lahko veliko dam, ponudim vsaj lučko an koncu tunela, na svbojih delavnicah pa še veliko več. Želim predvsem odpirati nova vrata, ker dejstvo je, da po razvezi začnemo z novim življenjem.«

Z gotovostjo lahko povem, bolje bo, lažje bo, naslednje korake lahko naredite.

»Skupina je izjemno koristna tudi zato, ker si ljudje v njej sami dajejo podporo, kar je včasih še dragocenejše od terapevtske pomoči, saj se med seboj zelo dobro razumejo. Kar si želim – to bi rada še enkrat poudarila - je, da po težki izkušnji v življenje ne odidemo zagrenjeni in potem grenimo življenje še svojim otrokom. Pri tem imamo ženske kar velik delež.«

Proces razhajanja

»Pari, ki se razhajajo, gredo težko ali težje narazen ravno zato, ker imajo otroke. Po drugi strani je prav, da gredo narazen, če je v zvezi nasilje -psihično in fizično – ravno zato, ker imajo otroke. Moje izkušnje so, da se pari zaradi terapije razidejo z manj prepiri, drugi pa celo ostanejo skupaj. Moja delovna izkušnja je, da če moški – ker po navadi so ženske pobudnice za terapije – vztraja in prihaja skupaj s partnerko, so obeti običajno dobri.«

Pri ljudeh, ki so doživeli travmo, raziskovalci, strokovnjaki opažajo proces, ki se mu reče post-travmatska rast, pomeni, da skrajno stresen dogodek omogoči posamezniku, da je v življenju lahko naredil večji preboj, kot bi ga, če dogodka ne bi bilo.

»Verjamem, da je vedno mogoče napredovati in to vse življenje. Velikokrat starši, posebej sveže ločeni rečejo, če bi bolje izbrala ali izbral, otroci danes ne bi trpeli. To gledanje nazaj ni koristno, koristno pa je, dokler dihamo, lahko kaj popravimo. Od tega tenutka se lahko zavestno odločamo, kaj lahko naredimo, da bom boljša mama, da bom bolj funkcionalen oče.«