Če bi želeli z minuto molka počastiti čisto vsako žrtev holokavsta bi živeli v tišini 11 let in pol

Slovenija | 27.01.2024, 14:04 Uredništvo Radia Ognjišče

Na današnji dan se po vsem svetu spominjamo žrtev holokavsta. 27. januarja 1945 je namreč Rdeča armada vstopila na območje največjega nacistično koncentracijskega taborišče Auschwitz-Birkenau in osvobodila preživele taboriščnike. V eni bolj temnih plati v zgodovini človeštva je življenje izgubilo okoli 6 milijonov Judov. Nevarnost vzpona antisemitizma po vsem svetu pa čutimo tudi danes, zato je še toliko bolj pomemben današnji dan, opozarjajo svetovni voditelji.

Uničevalna smrtonosna industrija zločinov, ki je utrudila smrt in razvrednotila civilizacijo, je svoje kolesje zagnala z vzponom nacizma. Ta perverzna ideologija sovraštva, nestrpnosti in šovinizma je z močnim kultom osebnosti cepila ljudi proti humanosti. Judje, Romi, Slovani....politični zaporniki, istospolni, hendikepirani. Krvavela je Evropa, nacističnega stroja sistematičnega ubijanja pa je bilo konec pred 79. leti. Nepopravljivi opomin mora živeti med nami, mi v Krakovu zaupa Dani Dajan, predsednik Jad Vašema, svetovnega spominskega centra za holokavst: »Spominjati se holokavsta je vselej pomembno, zaradi enkratnosti. Gre za dogodek brez primere v zgodovini človeštva. Nikoli se ni kaj takega zgodila pred tem, in upamo, da se takšni dogodki brez primere ne bodo nikoli več ponovili. Da bi zares preprečili, da bi se to ponovilo, moramo vedno znova pripovedovati to zgodbo, in predvsem izobraževati ljudi o svetlih in temnih trenutkih človeštva.«

Pozabiti žalostno usodo milijonov, bi pomenilo ubiti te ljudi še enkrat. V evropski delegaciji političnih in verskih voditeljev, ki je pred dnevi obiskala Auschwitz je bil tudi nekdanji predsednik republike Borut Pahor. Dejal mi je, da človeštvo hitro pozablja takšne civilizacijske odklone kot je bil holokavst. Samo v tisoč 689-ih dnevih delovanja smrtonosnega taborišča Auschwitz je življenje izgubilo več kot milijon ljudi. »Jaz sem bil tudi dvakrat z državo delegacijo, v kateri so bile tudi naše interniranke, vidu sem da počasi generacija preživelih, da jih je vse manj na teh prireditvah, seveda. In, da je seveda zdaj odvisno od tej generacije, koliko bo vzela nase to resno opozorilo, da samo z ohranjanjem zgodovinskega spomina, s kulturo spominjanja prepreči neko ravnodušnost novi generaciji do pojavnih oblik antisemitizma, ki bi se lahko če ne bomo previdni, razrasle v velik problem.«

Tudi v luči aktualne vojne na Bližnjem vzhodu, se vse pogosto briše ali relativizira tragičnost enkratnih dogodkov med drugo svetovno vojno. Biti kritičen do odziva in vprašanja sorazmernosti judovske države na teroristični napad, ki ga je izvedel Hamas na Izrael, je legitimna pravica, poudarja Pahor: »Vendar pa to ne sem bit prav noben razlog, da bi se spominjanje in opominjanje Auschwitza kakorkoli, da bi se mu dalo kakšen manjši pomen. Različni pogledi na odziv države Izrael, na tako dramatičen problem kot je bil surov napad Hamasa so ena stvar, da bi pa to kakor koli zmanjšalo našo odgovornost, da se v enaki meri kot prej spominjamo žrtev holokavsta, to bi bila pa civilizacijska poškodba.«

Če bi želeli z minuto molka počastiti čisto vsako žrtev holokavsta bi živeli v tišini 11 let in pol.