Spominski park Teharje | (foto: p. Ivan Rampre)
Škof Turnšek na Teharjah: Veliko je še ideološke megle
Slovenija | Rok Mihevc Slovenska tiskovna agencija
Nedelja mineva v znamenju obletne maše za teharske žrtve v spominskem parku Teharje. Vodil jo je upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek, ki je v pridigi povedal, da je to kraj nesrečnega imena, zato ga je treba spreminjati, da bi postal kraj blagega spomina. A to je dolg proces, ki so ga sposobni le duhovno prebujeni ljudje, je dejal.
»V deželi tej nekaj gnilega«
Po Turnškovih besedah je v "deželi tej nekaj gnilega", veliko je še ideološke megle, celo sovraštva tistih, ki pravijo, da poti kesanja, spreobrnjenja, odpuščanja, sprave in bratskega sožitja niso pravilne. Ta "megla" pa preprečuje novim generacijam, da bi videle, doživljale in živele iz resnice o nas samih, meni. »Hvaležni smo vsem, ki so pred leti ta kraj označili, kajti danes tega verjetno ne bi uspeli.«
Za Turnška pa ima spomin strašno moč. Spomin na negative stvari lahko človeka oblikuje negativno, če mu nasproti še v večji meri ne stoji spomin na dobre, lepe in svete reči, je še dejal.
Pričevanje sina pobeglega
Zbrane na slovesnosti je nagovoril tudi zgodovinar Tomaž Debevec, sin Lojzeta Debevca, ki mu je uspelo pobegniti iz teharskega taborišča. Kot je povedal, je njegovemu očetu uspelo uiti junija 1945. "Od skupine 11 mladih fantov se je le štirim uspelo rešiti na svobodo. Začela se je dolga pot begunstva. Na Teharjah je bil tudi njegov brat Tone, ki ga je zadnjič videl približno deset dni pred pobegom," pravi Debevec.
Izpostavil je, da ni bilo lahko, še posebno razumeti, kako si kdo jemlje pravico streči po življenju ljudi. Danes le razumemo načrt, program in začetek revolucionarnega iztrebljanja ljudi že v letih 1941/42, ko so Slovenijo zasedli štirje okupatorji in privabili še petega, je dejal Debevec. Vprašal se je tudi, kako je mogoče veseliti se umorov, kakor pričajo pisni viri intelektualnih storilcev zločinov, ter kako razumeti organiziran teror in ustrahovanje nedolžnih ljudi.
TEHARJE
Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti. Večino njih so brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika. Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa je še vedno nedokončan, a je po mnenju teharske župnije premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili.
