Pavla Ručigaj: Na koru z Gostičem, Gačnikom in Pirnatom

Slovenija 28. 06. 2023, 07:16 Tone Gorjup

Zadnji počitniški dan se je za dobro polovico počitnikarjev začel zgodaj zjutraj. Ob pol šestih smo se zbrali na ulici med hotelom in obalnim pasom s plažo. Namesto jutranje telovadbe smo izbrali kratko romarsko pot do cerkvice sv. Leopolda Mandića množica na ozki ulici je ob tej uri presenetila posamezne sprehajalce in lastnike trgovinic oziroma lokalov, ki so urejali vse potrebno za nov delovni dan. Dobre pol ure po ravnem do trdnjave pok katero kraljuje Štefan Tvrtko. Še tunel pod trdnjavo in precej stopnic, vsaj za starejše in že smo bili na ploščadi pred cerkvico. Mandičeva pesem, nekaj desetk rožnega venca in Angel Gospodov, potem pa na zaslužen zajtrk.

Tisti, ki se znajdejo, pred zajtrkom zaplavajo, čeprav se vrata na hotelski del plaže odpirajo šele ob osnih. Zadnji dan je treba izkoristiti. V nekaj dneh smo se v Igalu kar udomačili. Bližnje restavracije, kavarne, pivnice in trgovinice smo vsak dan pridno obiskovali. Razlog so bile tudi zvezdice v našem hotelu, ki so cene pijač in kave ponesle v nebo. Zunaj na ulici so veliko bolj dostopne našim žepom. Zajtrku je vsak dan sledila tudi maša, tokrat zadnjič. Miza v dvorani, prekrita s prtom, na njem dve sveči križ, mašna knjiga, kelih z vinom in vodo, patena s hostijo … naš »oltar« bo spet služil povsem običajnim stvarem. Danes je bil še središče našega svetišča. Po maši, pri kateri smo razmišljali o negotovosti učencev, ko ostanejo brez Gospoda in Marijini bližini, ki jih je opogumljala, smo imeli dolga oznanila. Najprej povezavo z ljubljanskim studiem in Matjažem, ki je spregovoril o dogajanju zadnjih dni na radiu in v Sloveniji. Zatem nekaj za dobro voljo iz malhe Marjana. Franci z napotki o tem, kako se bom odpravili na pot domov. In zatem zahvale. Kar tri dekleta v zrelih letih so z izbranimi besedami rekle hvala vsem vpletenem v pripravo in izpeljavo počitnic. Tudi na duhovno dimenzijo niso pozabile in tu ima svoje mesto tudi tokratna zgodba počitnikarjev. Sestavni del naših druženj na počitnicah od prve do zadnje ure, je tudi pesem.  

S pesmijo oziroma s petjem je vse življenje povezana Pavla Ručigaj, ki z možem Jožetom že vrsto let počitnikuje z nami. Nista bila na vseh počitnicah, a lahko rečemo, da sta dokaj redno z nami. Kot nam je povedala, že od otroških let prepeva. Začela je skupaj s sestrama, ko jih je organistka povabila na kor župnijske cerkve na Homcu. Tam je za večje praznike prepevala z slavnim pevcem Jožetom Gostičem, ko se je za praznike vračal domov. Na eno od novih maš jih je pripravljal Gačnik, duhovnik in skladatelj, ki je vrsto led deloval v Strajnah. Po poroki in prihodu v Jarše je začela prepevati pri zboru, ki je zaživel skupaj z novo župnijo. Tam je bil med vidnejšimi organisti najstarejši od bratov Pirnat, ki so imeli tudi svoj oktet. Nejko Pirnat, kot so ga imenovali, je bil predan cerkvenemu petju in je imel izreden smisel za lepoto bogoslužja. Pevkam in pevcem je ponavljal, da je petje v cerkvi predvsem molitev … Pavla se ne mogla odločiti za svojo najljubšo pesem. Veliko je lepih in v različnih časih cerkvenega leta so v ospredju različne pesmi. Ponosna je, da pevsko tradicijo nadaljujejo otroci in vnuki.