Manca Hribar | (foto: Rok Mihevc)
Na Ritem srca bi povabila tiste, ki so malce »odjadrali stran«
Festival Ritem srca Rok Mihevc
Manca Hribar bo na Ritmu srca skupaj z Jakobom Čukom in Polono Mežnar backvokalistka. A na tovrstnem dogodku ni bila vedno »teta iz ozadja«, prav letos namreč mineva 15 let od njenega prvega nastopa na tem festivalu kot izvajalka, še, ko je bil Ritem srca Ritem Duha.
Pred kratkim smo v sodelovanju s katoliškim portalom Aleteia Slovenija pred ciljno ravnino Ritma srca v studiu pripravili pogovor v živo preko Facebook profila. Manca je tam povedala nekaj o izzivih in strahovih pri ustvarjanju tega festivala, kako po njenih izkušnjah nastajajo pesmi, od kje ustvarjalci jemljejo navdih in koga bi povabila na tovrstni festival sodobne krščanske glasbe.
O izzivih in strahovih pri ustvarjanju tega festivala ...
»Strah je naš izzivalec, da nas skozi malo preizkuša, ali smo pripravljeni iti čez to in se boriti za eno stvar. Odločila sem se, da bom svoj talent darovala na vse načine kot lahko. In to je en način na katerega lahko vračam Bogu in svetu. In mislim, da sploh ni vprašanje. Ritem srca je nekaj krasnega, kar potrebujemo, zato odločitev nikoli ni bila težka, ko je prišlo povabilo.
Res uživam, čeprav so izzivi. Ene stvari lahko rešuješ za nazaj, druge za naprej. Se mi zdi normalen proces pri vsakem projektu. Na koncu, ko je pa vse to za nami, ko vidiš, koliko je to ljudem dalo, se mi pa zdi, da je vse poplačano. To je malo kičasto, ampak je res.«
Koga bi povabila na Ritem srca?
»To je zlajnana fraza, ampak glasba res nagovarja na enih drugih nivojih. In se res dotika ljudi. Mogoče tistih, od katerih bi najmanj pričakoval. Sem že tolikokrat doživela, da so recimo kakšne pesmi, da so ljudje, za katere ne bi nikoli rekla, da poslušajo nas ali takšno glasbo, pa kar poznajo pesmi in vedo o Ritmu srca.
V občinstvo bi povabila in se tudi trudim vabiti ljudi, za katere vem, da so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov malo odjadrali stran. Se mi zdi tak festival super zadeva, da jih povabiš nazaj v naše občestvo, da začutijo to moč skupnosti.«
Se mi zdi tak festival super zadeva, da jih povabiš nazaj v naše občestvo, da začutijo to moč skupnosti.
O izkušnjah, kako nastajajo pesmi in od kje jemljejo ustvarjalci navdih?
»Mislim, da mora vsak umetnik, če ustvarja slavilno glasbo, pa še toliko, znati poslušati. Moraš znati slišati svet in ljudi okoli sebe. Ker konec koncev ti lahko iz sebe izhajaš, ko pišeš pesem, ampak nekako je to skupek tvojega doživljanja sveta. Se mi zdi, da imajo včasih to srečo ali nesrečo, da so še bolj dovzetni za stvari okoli sebe in da lahko znajo iz tega narediti še nekaj. Tega nima vsak, da dobro narediš imajo tudi redki.
Se mi zdi, da moraš znati biti predvsem ranljiv, kar mogoče danes v tem hitrem svetu smo težko ranljivi ali težko zdržimo z nekimi občutki. Včasih če si pa pripravljen s tem zdržati in se tudi malo »paca« v tebi, gre skozi en proces, takrat nastajajo res najboljše stvari. Moraš si pustiti doživljati svet v dobrem ali slabem smislu, da lahko iz tega nekaj narediš. Kar je lahko v eno smer lepo ali pa tudi težko.«
