Borut Pahor | (foto: Rok Rakun)
Pahor o odločitvi Golobove vlade: Tako obnašanje nas pelje nazaj
Novice Alen Salihović
Bivši predsednik republike Borut Pahor se je odzval na odločitev vlade Roberta Goloba, ki je ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja in zapisal o potrebi po njem, ter nevarnosti poglabljanja izključujočih polemik in ravnanj o polpretekli zgodovini.
Zapis Boruta Pahorja objavljamo v celoti
Vlada premierja Janeza Janše je sklep o razglasitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja sprejela 12. maja 2022, po parlamentarnih volitvah, ko je opravljala tekoče posle. Poleg tega se je za tak sklep odločila, ne da bi na primeren način oblikovala širšo javno podporo in razumevanje zanj. Zato se kot predsednik republike na tisti dan lani nisem odzval s kakšno posebno izjavo, spomenico ali dogodkom. Vendar pa poudarjam, da sem razloge in potrebo za tak dan spomina že dolgo čutil in sem zato tak sklep sprejel z odobravanjem.
Obeleževanje spomina na žrtve komunističnega nasilja je med nacionalnimi ali mednarodnimi dnevi do takrat omogočal le 23. avgust, evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih sistemov. Ker je spomin na žrtve fašizma in nacizma v Sloveniji primerno obeleževan, se je 23. avgust naravno ponudil kot edina priložnost, da smo se ob njem spominjali predvsem žrtev komunističnega nasilja, čeprav bi bilo bolje, da bi se na tisti dan spominjali žrtev vseh totalitarnih sistemov, kar je tudi njegovo bistvo.
Nedavna odločitev vlade premierja Goloba prav tako ni bila predhodno javno diskutirana in se za tak sklep ni oblikovala potrebna javna podpora. Toda dejstvo, da je podobno ravnala tudi vlada premierja Janše pred letom dni, v nobenem smislu ne opravičuje tega neprimernega in nesprejemljivega ravnanja vlade premierja Goloba.
Žrtve komunističnega nasilja so nesporno bile, glede tega ni dvoma. Po odločitvi vlade premierja Goloba zdaj spet ni nacionalnega dneva spomina nanje. To ni samo slabo in narobe, temveč je v luči drugih odločitev te vlade (ukinitev oz. pridružitev muzeja osamosvojitve) zaskrbljujoče. Vse te odločitve precej hitro in nepotrebno trgajo družbeno soglasje, ki se je vzpostavljalo v zadnjih 15 letih glede primernega političnega govora in ravnanja glede naše polpretekle zgodovine, ki je dosegla intelektualni in politični vrh z Izjavo SAZU Slovenska sprava.
Zdi se, da se vračamo v čase, ko sta se glede teh vprašanj konfliktno soočali dve resnici, z vsemi alternativnimi dejstvi vred. Problem je, da vse skupaj deluje zelo izključujoče in ne ponuja, niti si ne želi zbliževanja in razumnega dogovora.
Kot državljan čutim potrebo opozoriti, da nas tako obnašanje pelje nazaj, v splošno družbeno razpoloženje, ki bo hromilo našo sposobnost za ukvarjanje s stvarmi aktualnega in prihodnjega časa. Ob potrebni politični volji je še čas, da se ta negativna spirala ustavi in prevladata zadržanost in modrost, zlasti pa privrženost resnici in pravici.
