Ob obletnici, ki to ni!

Naš pogled 25. 04. 2023, 12:00 Alen Salihović

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji...

In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane?

Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. ne vidim nič dobrega. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. To pa je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin.

In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje.

Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega.

Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli!

Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi.

Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil...

In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti...

Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje.

Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse!