Dominik Križnik: Bog se razodene ravno tam, kjer mislimo, da se ne bo.

Radijski misijon 2023 | 29.03.2023, 11:48 Nataša Ličen

V sklopu radijskega misijona je o svoji zasidranosti v Božjem spregovoril tudi dijak Dominik Križnik, ki trenutno zaključuje tretji letnik Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška v Mariboru, je športnik, zanima ga akrobatika, bil je tudi dolgoletni prostovoljec pri Karitas.

Ko ni vedel, kaj bi, je šel v kapelo

"Na prehodu iz osnovne v srednjo šolo sem se znašel v nekaj stiskah in začel razmišljati, kako bi se lahko izvil iz njih. V dijaškem domu imamo kapelo in vedno, ko nisem vedel, kaj bi, kam bi šel, sem šel v kapelo, samo sedet ali pa tudi molit. Spoznal sem tudi nekaj ljudi, ki so že hodili po poti krščanstva. Tako sem jo začel postopoma odkrivati tudi sam, pritegnilo me je in sem nadaljeval.«

»Imel sem krize z občutki osamljenosti, morda že z začetki depresije, anksioznosti. Razmišljati sem začel, od kod to pride in kako se bom izvil iz tega. Rekel sem si, bom poizkušal slediti Jezusu in bomo videli, kaj bo.«

»V tistem času nisem nikomur zaupal. Vedel sem, da imam okrog sebe ljudi, ki bi jim lahko, ampak jim pač nisem. Tudi v šoli, se mi zdi, da živimo v takšnem času, ko je vse ena sama robotika, profesor pride, oddela in gre domov. Ni pristopa do dijakov, kako si, kako se počutiš. Res ni bilo nekoga, na katerega bi se lahko uprl in ki bi mi lahko strokovno pomagal. Kaj zdaj, h komu naj grem, in sem si rekel, grem k Bogu.«

Ko mislim, da bo šlo vse v »franže«, se zazrem vase, v svojo vero v Boga. Da bi se naslednjič ob podobnih razmerah odzval z večjim zaupanjem in vero.

Boga začuti po miru

»Boga iščem in ga najdem v prvi vrsti seveda v molitvi ter v Svetem pismu, potem tudi v soljudeh, med bližnjimi, duhovniki in ostalimi cerkvenimi uslužbenci. Boga je treba iskati na vsakem koraku, tudi v brezdomcih, v šibkejših članih današnje družbe. Bog se razodene ravno tam, kjer mislimo, da se ne bo. Tudi v mladih, otrocih.«

»V molitvi sem prvič začutil, da ima moje življenje smisel. Sledil sem klicu molitve. Tudi znotraj našega zavoda, gimnazije in dijaškega doma so mi posamezniki s svojim zgledom, tudi treznim razmišljanjem približali Boga, da sem ga začel bolje spoznavati. Iskal sem ga in se mi je dal najti.«

»Boga začutim po miru. Jezus je rekel, da pravi mir daje On. To je mir, ki ga potrebujemo. Ko pridejo preizkušnje, si rečem, dal bom vse od sebe, potrudil se bom, potem pa bo kar bo, tako nisem paničen. Pristen mir moramo vedno znova iskati. Včasih se preveč zatekamo k posvetnemu, k materialu, to je vedno znova skušnjava, zato se je treba truditi, da pristen mir obdržimo čim dlje.«

Treba je iti naprej, ne obupati. Najboljša stvar, ko smo na tleh je, da gremo lahko samo še navzgor. Ni druge poti. Lahko najdemo spet mir in novo življenje.

Ko misli, da bo šlo vse v "franže", se zazre vase

»Ob srečevanjih z ljudmi, ki jih vera ne zanima, takrat v prvi vrsti se jim Boga ne vsiljuje, s tem ne bomo prišli nikamor. Vidimo v današnjem svetu številna gibanja, ki hočejo z nestrpnostjo zmanjšati nestrpnost, to se ne da. To kar sem širim z dejanji, ne z besedo, kaj morajo drugi. Spoštujem druge, tudi njihovo vero ali nevero, nanje zato ne gledam nič drugače. S strpnostjo in s spoštovanjem shajajmo drug z drugim, se da.«

»Poleg miru, prisotnost Boga v meni živi tudi v mojih zahvalah, prošnjah, skrbeh, daje mi upanje za naprej. Ko se pojavi nezaupanje in mislim, da bo šlo vse v »franže«, se zazrem vase, v svojo vero v Boga, da bi se naslednjič ob podobnih razmerah odzval z večjim zaupanjem in vero, da me, ko nekaj spet ne bo šlo, to ne bo vrglo iz tira.«