Patricija na nedavnem nastopu s Placidom Domingom | (foto: Osebni arhiv)
Patricija Avšič, mlada violinistka, ki je nastopila s Placidom Domingom
Mladoskop Nataša Ličen
Mlada violinistka navdušuje mednarodni glasbeni svet. Očarala je tudi nas s svojo sproščenostjo, neposrednostjo in iskrivostjo. Po drugi strani pa tudi s profesionalnostjo in spoštljivostjo. Ob vstopu v Teden katoliškega šolstva, ki ima dobrodelno noto v pomoč učencem in dijakom iz socialno šibkejših družin za njihovo uspešno dokončanje šolanja, smo jo povabili v studio.
Opisala je svoje življenje, načrte za naprej in seveda dosežene uspehe v zadnjem obdobju. Če omenimo le, da je pred kratkim nastopila na koncertu Placida Dominga, in ob njegovem dirigiranju skupaj z njim stala na odru s solo izvedbami. Vav, kaj ne? Govorimo pa o najstnici iz Slovenije, učenki Osnovne šole Alojzija Šuštarja.
Trdno sem odločena, da bo violina moj poklic.
»Potovanja, tekmovanja, koncerti, vse to mi je zelo zanimivo. Zato mi ni težko pomisliti, kam vse moram iti, kakšen je plan, ... usklajevanj je veliko, ampak mi ni težko. Šolam se od doma, kar je precej lažje, na koncu šolskega leta pač opravim izpite. Dopoldne vsak dan vadim, ob popoldnevih pa se učim. Vsak četrtkih se peljem na Dunaj. Vpisana sem v Osnovno šolo Alojzija Šušterja, šola mi je zelo všeč, na njej vlada dobro vzdušje, je svetla, z veliko okni, kar mi je všeč, profesorji so dobri. Tudi prva leta, ko sem še vsakodnevno obiskovala šolo, sem se zelo dobro počutila. Všeč so mi tudi duhovne obnove, praznovanja, sejmi, kot je adventni in podobno, veliko je dejavnosti, tudi potovanj. Še sedaj, ko pridem na izpite, se rada vračam v to šolsko okolje.«
Do sedaj sem nastopila na veliko tekmovanjih, dosegla več lepih uspehov in nagrad. Obljubljenih imam tudi za naprej več nastopov.
Mlada virtuozinja je s svojo mirnostjo, po drugi strani pa radoživostjo in samozavestjo navdušila tudi nas. Pravi, da nagrade na tekmovanjih na široko odprejo vrata v glasbene svetove, na festivale in nove nastope. Rada odkriva nove stvari, mesta in kulture. Redno se srečuje tudi z mladimi violinisti, s svojimi vrstniki, kjer v zaodrju stkejo prijateljstva, napetosti med njimi ni, spodbujajo se in so veseli uspehov drug drugega.
Solo nastop z orkestrom mi je najljubši, ko se toni združijo med seboj in vsi smo tam z istim ciljem, da bi bilo najboljše.
»Nisem še doživela, da bi bili mladi tekmovalci, med katerimi jaz tekmujem, napeti, da se ne bi hoteli pogovarjati. Večina je zelo odprtih, pred odhodom na oder si zaželimo sreče, se pa srečujemo tudi v hotelih, kjer smo običajno nastanjeni skupaj.«
»Moji sorodniki so vsi glasbeniki, moj oče – ki me je začel učiti in me še vedno, ter mi pomaga - je vrhunski violinist, in on še vedno najde nekatere stvari pri meni, ki še niso dobre, kar je super. Moja starejša sestra je v Zagrebu z diplomo končala glasbeno izobraževanje, igra čelo, naslednje leto greva skupaj na Dunaj, kjer bova nadaljevali z izpopolnjevanjem glasbene poti. Tudi moj mlajši brat je odličen v tonu in tehniki, presenetljivo igra, tudi on violino. Večina sorodnikov igra godala, pa tudi klavir. Pri štirih letih sem dobila svojo prvo majhno violino. Ko sem poslušala očeta, sem si žečlela igrati tudi sama. Violina je veličasten instrument, zelo lepega tona. K vadbi me ni treba spodbujati, saj sem že trdno odločena, da bo violina moj poklic. Želim si nastopati na veliko tekmovanjih, tudi največjih. To je moj cilj, prav tako na festivalih in velikih koncertih, kjer srečaš izjemne, največje, glasbenike, običajno so vsi zelo prijazni in prijetni ljudje. Solo nastop z orkestrom mi je najljubši, ko se toni združijo med seboj in vsi smo tam z istim ciljem, da bi zaigrali najboljše.«
