Katarina Kompan Erzar | (foto: ARO)
Dr. Lia Katarina Kompan Erzar: Otrok prosi za navodila. Toda ne tako, da ga zatolčemo.
Via positiva Nataša Ličen
Jasnost besed je pomembna, ker se le tako v drugem lahko prebudijo prave tipke in se s sogovornikom lažje ujamemo, razrešujemo, se v pripovedi poslušamo, dopolnjujemo. V nasprotnem nastane šum v komunikaciji. Povedati kot resnično verjamemo, da je. To je veščina, ki se je učimo. Tudi starševstvo oziroma otroci učijo, če beseda ni prava, če ne pade na pravo čustveno podlago in če ni izčiščena, ne deluje. Zato je, če ne vemo, kaj točno hočemo povedati, bolje molčati.
V prvo oddajo "Via positiva" v novem letu smo k pogovoru povabili dr. Lio Katarino Kompan Erzar, psihologinjo, profesorico, psihoterapevtko.
Terapijo doživljam ne kot metodo zdravljanja, toda kot prostor, v katerem z besedo ustvarjamo odnose.
Varnost ustvarja bogastvo kreacij
»Ko ljudje čutimo varnost v socialnem okolju, se odpre neskončna kreativnost. Če si torej Jezusa predstavljamo kot neskončen občutek varnosti, nas to organsko spremeni. Ko smo v varnem okolju lahko začnemo slutiti, kaj bi lahko bil potencial presežnega, kar se lahko prelije skozi naše odnose. Ljudje imamo intuicijo, od kod ta varnost prihaja, kaj jo krepi, kje je okus po življenju in kje se odpira presežna razsežnost, kjer stvari dobivajo globlji smisel in večjo povezanost, kje pa smo v stiku s strukturami, postavljenimi od zgoraj navzdol, ki pa so že malo preživete.«
Potencial tega obdobja je gotovo poglabljanje občutka za duhovno in za odnose, odpira se neslutena širina bogastva, kaj ljudje lahko ustvarimo med seboj, ko smo varni.
"Če je bila v določenih obdobjih zgodovine, ko je bilo okolje popolnoma kaotično, še brez strukture, brez izobrazbe in brez kupa drugih stvari, Cerkev kot institucija tista, ki je dajala varnost, zdaj prihaja čas za tisto, kar šteje, za Cerkev kot občestvo."
Kazalniki blaginje, vsaj v našem zahodnem svetu, še nikoli niso bili tako visoki.
"To je privilegij, kar prinese možnost, da se ljudje začnemo odpirati večji tenkočutnosti. Lahko pa nas jasno pograbi pohlep in začnemo izvažati svojo praznino ter povzročati stisko in vojne."
Otrok prosi za navodila za uporabo, ne s pridigo toda z usmeritvijo, da je njemu prijetno z nami in nam ob njem.
"Včasih si mislimo, joj, bi se dali na avtopilota in bi bilo vse prav. Ljudje ali rastemo v svoji senzibilnosti in kreativnosti ali pa propadamo. Propad se vidi, če ne moremo živeti svoje resnice, odnosnosti, občestva, svobode in kreativnosti, potem ali zboli na duši, ali zboli na telesu ali pa se zapleta v bolne odnose, kjer vsa ta zadušenost potenciala najde drugačne izpuste. Človeka ne moremo vkalupiti v sistem brez škode zanj ali za ljudi okrog njega."
Otroci niso podivjane zveri, ki jih je treba čimprej ukrotiti, otroci hočejo ugajati, otroci se morajo povezati z odraslimi, otroci se hočejo lepo obnašati.
Želijo vstopiti v našo družbo in biti v njej funkcionalni, sprejeti, kreativni, da imajo izbiro. Nikakor nočejo biti nadležni. Če mislimo, da je otrok nalašč poreden, se ne bi mogli bolj motiti in s tem zelo podcenjujemo otroka in sebe.
Imamo dva poteka leta, eno je cerkveno in drugo je koledarsko
"Prvo je veliko bolj usklajeno z naravo. Koledarsko leto se konča na polovici, takrat ko smo šele dobro začeli. Glede na organizacijo življenja, kakršno imamo, je koledarsko leto vsiljeno, preseka naravni ritem. Če hočemo temu prehodu dati vrednost, jo moramo tako umetno ustvariti. Izmisliti si moramo način, kako sebi dati priznanje ali čustveno tolažbo, ki jo potrebujemo ob tem, ko se nekaj konča in drugo začenja. Ko pa ljudje začutimo, da se ne moremo povezati tako globoko, postanemo negotovi, lahko zelo trpimo in zato poskušamo najti bližnjico, ki bi omilila pritisk tega neizkoriščenega potenciala."
Darila, ki smo jih morda najbolj potrebni
"Stik, to najprej, želim stika, da se v miru usedemo drug ob drugega. Drugo so doživetja, da si privoščimo skupaj kaj početi. Kjer je veliko čutenj, ki še niso v polnosti vpeta v odnose, je najlepši način za ohranjanje odnosov skupna pesem, skupno prepevanje. Otroci, posebej odraščajoči, pričakujejo dom, ne daril. Ko pridejo in se usedejo, lahko rečejo, tu sem doma, tu mi ni treba skrbeti, biti napet in ves čas razmišljati, kako se vedem. Pridejo po občutek domačnosti, pripadnosti, sproščenosti. To lahko da vsaka mama, ker ima to v sebi, samo dovoliti si mora."
