Življenje in delo papeža Benedikta XVI.

Novice | 31.12.2022, 10:58 Marjana Debevec Slovenska tiskovna agencija

Joseph Ratzinger se je rodil na veliko soboto 16. aprila 1927 v kraju Marktl ob reki Inn v škofiji Passau v Nemčiji. Takoj zjutraj istega dne je bil krščen z blagoslovljeno vodo 'velike noči'.

Življenjepisni podatki do izvolitve za papeža

V zadnjih mesecih druge svetovne vojne je bil poklican v vojsko. Od leta 1946 do 1951 je študiral filozofijo in teologijo na univerzi v Münchnu in na Inštitutu za filozofijo in teologijo v Friesingu. Dne 29. junija 1951 je bil posvečen v duhovnika. Njegova teološka doktorska disertacija iz leta 1953 nosi naslov Ljudstvo in Božja hiša v nauku Cerkve pri sv. Avguštinu. Štiri leta kasneje se je habilitiral kot docent in ob tem izdal knjigo Teologija zgodovine pri sv. Bonaventuri.

Predaval je dogmatiko in osnovno bogoslovje na Inštitutu za filozofijo in teologijo v Freisingu, od leta 1959 do 1969 v Bonnu, od 1963 do 1966 v Münstru, od 1966 do 1969 pa v Tübingenu. Leta 1969 je postal redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu in podpredsednik omenjene univerze. Leta 1962 je postal mednarodno poznan, ko je na II. vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) sodeloval kot teološki svetovalec kölnskega nadškofa kardinala Josepha Fringsa.

Papež Pavel VI. (1963–1978) ga je 24. marca 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu. Dne 28. maja istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Papež Pavel VI. ga je 27. junija 1977 imenoval za kardinala, papež Janez Pavel II. pa 25. novembra 1981 za prefekta Kongregacije za nauk vere, predsednika Papeške biblične komisije in Papeške mednarodne teološke komisije. Dne 6. novembra 1998 je postal poddekan kardinalskega zbora, dne 30. novembra 2002 pa je papež potrdil njegovo izvolitev za dekana kardinalskega zbora. Predsedoval je Komisiji za pripravo Katekizma Katoliške Cerkve, ki je bil zaključen po šestih letih dela (1986–1992). Dne 10. novembra 1999 je prejel častni doktorat iz prava (Laurea ad honorem) na rimski univerzi LUMSA.

Od 13. novembra 2000 je častni akademik Papeške akademije znanosti.

Bil je član:

Sveta II. sekcije Državnega tajništva;
rimskih kongregacij: za vzhodne Cerkve, za bogoslužje in nauk zakramentov, za škofe, za evangelizacijo narodov, za katoliško vzgojo;
papeških svetov: za edinost kristjanov; za kulturo;
papeških komisij: za latinsko Ameriko; »Ecclesia Dei«.

Dne 19. aprila 2005 je bil na konklavu izvoljen za rimskega škofa in tako postal 265. papež Katoliške Cerkve. Za svoje papeško geslo je ohranil besede, ki si jih je izbral že ob škofovskem posvečenju leta 1977: »Cooperatores veritatis«. Dne 11. februarja 2013 je na konzisotriju ob navzočnosti kardinalov napovedal svoj odstop 28. februarja 2013 ob 20.00.

Nič ni lepšega kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič ni lepšega kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim.

Dela in učiteljska služba

V svojem pontifikatu je izdal tri okrožnice (Bog je ljubezen (2006), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009)), štiri apostolske spodbude in 18 motu proprijev. Napisal je tudi trilogijo Jezus iz Nazareta (2007, 2011, 2012). Kot papež je izdal skupaj 1.742 nagovorov, pridig, pisem, apostolskih konstitucij ali drugih dokumentov. V osmih letih pontifikata je preko katehez in nagovorov na splošnih avdiencah vernikom približal zgodovino krščanstva, Cerkve in cerkvenega nauka. Začel je z Jezusom, nadaljeval z apostoli, cerkvenimi očeti in pisci, velikimi svetniki in svetnicami, ki so skozi cerkveno zgodovino bogatili in usmerjali pot Cerkve.[1]

Potovanja

Papež Benedikt XVI. je opravil 24 mednarodnih apostolskih potovanj, po Italiji pa 30 pastoralnih obiskov. Več kot sto raznih obiskov je imel v rimski škofiji in bližnji okolici, kjer je obiskoval župnije, svetišča in različne ustanove ter se tako neposredno srečeval z verniki. Bližnji Vzhod je obiskal leta 2006, ko je bil v Turčiji, leta 2009 v Sveti deželi, leta 2010 na Cipru in septembra 2012 v Libanonu, ki je bilo njegovo zadnje mednarodno apostolsko potovanje. Mir na Bližnjem Vzhodu je bil za papeža Benedikta XVI. pomembna tema. Pogosto je mednarodno skupnost pozival, naj si prizadeva ustaviti nasilje na omenjenih krajih ter izpostavljal potrebo po zagotavljanju verske svobode. Leta 2009 je v Vatikanu sklical posebno zasedanje škofovske sinode, namenjeno afriški celini, ki jo je sicer obiskal dvakrat. Leta 2009 je potekalo apostolsko potovanje v Kamerun in Angolo, novembra 2011 pa je obiskal Benin.[2] Vodil je tri svetovna srečanja mladih: leta 2005 v Kölnu, 2008 v Sydneyu ter 2011 v Madridu.

Ekumenski in medverski dialog

Zavzemal se je za ekumenski in medverski dialog. Z bizantinskim patriarhom Bartolomejem I. sta 28. junija 2008 v baziliki sv. Petra v Rimu skupaj molila veroizpoved (Credo) v grščini ter ob sklepu maše podelila blagoslov. V času njegovega pontifikata so se otoplili odnosi z Rusko Pravoslavno Cerkvijo. Z apostolsko konstitucijo Anglicanorum coetibus je Benedikt XVI. ustanovil poseben ordinariat za anglikanske vernike in duhovnike, ki želijo vstopiti v Katoliško Cerkev. Leta 2009 je preklical izobčenje t. i. tradicionalistom oz. Bratovščini sv. Pija X. ter spodbudil dialog za njihovo ponovno edinost z Rimom.

Benedikt XVI. se je redno srečeval s predstavniki islamske verske skupnosti. Leta 2009 je v okviru apostolskega potovanja v Sveto deželo obiskal tudi mošejo v Ammanu v Jordaniji, kjer se je srečal s predstavniki islamskega sveta. Z islamskimi predstavniki se je sešel tudi v okviru svojih mednarodnih potovanj v Kölnu (2005), Istanbulu (2006), v Sveti deželi (2009) ter v Libanonu (2012).

V letih 2006 in 2007 je s pripojitvijo papeških svetov uvedel nekaj reform v organizaciji rimske kurije, v svojem skoraj osemletnem pontifikatu pa je na petih konzistorijih imenoval 90 novih kardinalov.

Cerkev na Slovenskem

Cerkev na Slovenskem je še posebej povezana s papežem Benediktom XVI., saj je leta 2006 preuredil cerkveno pokrajino z ustanovitvijo novih škofij v Celju, Novem mestu in Murski Soboti ter mariborsko škofijo povzdignil v nadškofijo z metropolitanskim sedežem. Imenoval je tudi več škofov: dr. Antona Jamnika za ljubljanskega pomožnega škofa (2005); Andreja Glavana za ljubljanskega pomožnega škofa in novomeškega ordinarija (2006); dr. Antona Stresa za mariborskega pomožnega škofa in celjskega ordinarija (2006), nato za mariborskega nadškofa pomočnika (2009) in končno za ljubljanskega nadškofa (2009); dr. Marjana Turnška za murskosoboškega ordinarija (2006), za mariborskega nadškofa pomočnika (2009) in končno za mariborskega nadškofa (2011); dr. Petra Štumpfa za mariborskega pomožnega škofa (2006) in leta 2009 za murskosoboškega ordinarija; Stanislava Lipovška za celjskega ordinarija (2010) in koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka za krajevnega škofa iste škofije (2012). Slovenski škofje so bili januarja 2008 na obisku Ad limina Apostolorum.

Papež Benedikt XVI. je sprejel odpoved službi mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja (2009), ljubljanskega nadškofa metropolita Alojza Urana (2009), mariborskega nadškofa metropolita Franca Krambergerja (2011) ter koprskega škofa Metoda Piriha (2012). Palije je podelil ljubljanskemu nadškofu metropolitu Alojzu Uranu (29. 6. 2005), mariborskemu nadškofu metropolitu Francu Krambergerju (29. 6. 2006), ljubljanskemu nadškofu metropolitu Antonu Stresu (29. 6. 2010) in mariborskemu nadškofu metropolitu Marjanu Turnšku (29. 6. 2011). Imenoval je dva posebna odposlanca ali legata: kardinala Bertoneja za Slovenski evharistični kongres in razglasitev prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta v Celju leta 2010 ter kardinala Rodeta ob sklepu 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije (2012).

Papež Benedikt XVI. je nadškofa Franca Rodeta leta 2006 imenoval za kardinala, ki je postal prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, in štiri leta kasneje zaradi starostne meje 75 let sprejel tudi njegov odstop z omenjenega mesta prefekta.

Benedikt XVI. je 28. februarja 2013 postal osmi papež v zgodovini Cerkve,[3] ki se je odpovedal službi rimskega škofa in s tem vodenju celotne Katoliške Cerkve.