Marjan BuničMarjan Bunič
Jakob ČukJakob Čuk
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Četrta adventna nedelja, advent (foto: Pixabay)
Četrta adventna nedelja, advent | (foto: Pixabay)

Božiča ne more biti brez sprejemanja

Slovenija | 18.12.2022, 11:19 Alen Salihović

Na adventnem venčku smo danes prižgali zadnjo, četrto svečko. Advent se izteka. Kot je v današnjem duhovnem nagovoru dejal predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje smo vse bolj v naglici in hitimo. »Zmanjkuje časa za vse, kar bi radi postorili. Božja beseda nas želi od zunanjega dogajanja usmeriti v notranjost in predlaga, da upočasnimo korak in premišljujemo svoje življenje v luči božične skrivnosti,« spodbuja škof Saje. Z video nagovorom nas na četrto adventno nedeljo spodbuja tudi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Škof Saje je nadaljevala, da Bog za komunikacijo s človekom izbira čudovite in nenavadne načine. »K Mariji je bil poslan angel, da ji oznani načrt njenega Božjega materinstva, Jožefu pa je bila dana izkušnja sanj. Sanje izhajajo iz doživljanja realnega sveta in odstirajo prihodnost. Nanašajo se na področje želja in nezavednega. Jožef s sanjami prestopi meje mogočega. Razume jih, ker premišljuje in ohranja tišino,« je dejal.

Po njegovih besedah sanje v Svetem pismu pomenijo in prenašajo Božje sporočilo. »Sanje med spanjem razkrivajo tisto, česar ne želimo videti ali kar doživljamo čustveno bolj intenzivno. Sanje govorijo o nas, tudi če si tega ne želimo ali jih zavračamo. Ko se je Jožef prebudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo s seboj. Premagal je skušnjavo moškega načina reševanja problema, kjer bi Marijo odslovil. Prevzel je odgovornost za to, kar se je zgodilo. Bog je Jožefa izbral, ker je bil pripravljen sprejeti Božji načrt za človeštvo in pri njem sodelovati,« je poudaril škof Saje.

Dejal je še, da Jožefov lik, zavit v tihoto, potrebnost tišine prebuja tudi v nas. »Njegov mir ne izvira iz raztresenosti, temveč se rodi iz premišljevanja. Slednja omogoča razumevanje Božjega načrta. Jožef s seboj vzame mater in otroka, ker je ljubezni do Marije in Boga dal prednost pred svojimi predstavami ljubezni. Njegova veličina je v tem, da drugega ljubi bolj kot samega sebe. Iz ljubezni do Marije naredi prostor v svojem srcu in sprejme otroka, ki biološko ni njegov.«

Po besedah škofa Sajeta je Jožefov molk za nas spodbuda, da v težavah ne bi obupali. »Prosimo ga za milost tišine in da v njej zdržimo. Ko človek umolkne, spregovori Bog. V tihoti lahko slišimo njegov glas. V tišini tudi lažje razločujemo in prepoznavamo Božja znamenja, po katerih se Gospod tudi nam, podobno kot Jožefu, v sedanjosti razodeva v nepričakovanih, celo neprijetnih situacijah.«

Slovenija, Cerkev na Slovenskem