Ukrajinke na izletu v Kamniku, da jim popestrijo sivi vsakdan | (foto: Peter Perše)
Ponudniki namestitev ukrajinskim beguncem zadovoljni s pomočjo
Novice s. Meta Potočnik
Vojaška agresija Rusije v Ukrajini je povzročila beg več milijonov ljudi, ki so našli zatočišče v Evropski uniji v okviru direktive o začasni zaščiti. Le-ta lahko traja največ tri leta. Begunci so seveda tudi v Sloveniji. Po podatkih policije jih je pri nas uradno 5632. Večina od njih živi v zasebnih nastanitvah. Kakšne so izkušnje zasebnikov, ki so beguncem dali na razpolago del svojih domov?
Nekaj se jih je že vrnilo v Kijev
Veliko prebežnikov si je namestitev poiskalo pri znancih, sorodnikih ali na trgu. Postopek za pridobitev začasne zaščite in prijavo prebivališča so opravili na policijski postaji ali upravni enoti. Najprej smo poklicali v družino Petra Peršeta z Vrhnike, kjer so prve begunce sprejeli 8. aprila. Na razpolago so jim dalo eno nadstropje, sami pa so se stisnili v mansardni del hiše. »Sprejeli smo jih aprila, ko je prišel drugi avtobus, ki ga je sprejela celjska Karitas. Dobili smo najprej štiri odrasle in dva otroka, potem se je pridružila še ena stara mama, tako da smo jih imeli čez poletje sedem, zdaj trenutno pa jih imamo tri, saj so tri vrnile v Kijev, ena pa je odšla h hčerki v Rusijo.«
Denarno nadomestilo za stroške nastanitve
Osebe z začasno zaščito, ki bivajo na zasebnih naslovih, so upravičene tudi do denarnega nadomestila za stroške nastanitve, če so brez lastnih sredstev za preživljanje. Prve tri mesece so družini Perše z materialno pomočjo pomagali tudi prijatelji, zdaj so zadeve s strani države urejene. Denimo begunka z dvema otrokoma dobi za najemnino in žepnino približno 1000 evrov. »Sprva so bili ti postopki dolgi, zdaj je kar utečeno in smo zadovoljni.«
900 učencev in 100 dijakov
Otrokom je na voljo tudi šolanje. V osnovnih šolah je skoraj 900 učenk in učencev, v srednjih šolah pa približno 100. Poklicali smo Ano Valenko, ki je dala na voljo družinsko hišo na Ptuju šestim osebam. »To je bil presenetljivo hiter proces, da so šli v šolo, glede na to, da je bilo treba vse ostalo kar kompleksno reševati. Pomagala je naša soseda, ki dela na sodišču in je na ta način prihajala do čim bolj ažurnih in posodobljenih informacij.«
