Marko Ušeničnik: Imeti zemljo je velik privilegij. Poln izzivov, a veliko bolje kot živeti rutino brez srca.

Via positiva | 17.11.2022, 18:00 Nataša Ličen

Glasbenik, ki je pred leti z družino začel resneje obdelovati zemljo in oživljati kmetijo v okolici Šentjerneja. Žita lastne pridelave predelajo v testenine, ki so primerne tudi za zahtevnejše jedce in za tiste z zdravstvenimi posebnostmi. Vsaka preizkušnja prinese kakšno spoznanje in novo odločitev, pravi Marko in je hvaležen prav za vsako. Dela s srcem. Njegovi dnevi so polni, je učitelj glasbenega pouka, zborovodja, organist, poučuje občasno tudi klavir in kitaro ter kmetuje.

Če naučiva otroke delati, pa da bodo znali spoštovati, da hrana ne raste v trgovini, bo svoj namen dosežen.

Z navdušenjem in neomajno energijo so se lotili dela, ob koncih tedna se iz Gorenjske, kjer živijo, peljejo na Dolenjsko, zavihajo rokave in delajo.
Marko pravi: »Vsakemu delu se želim predati z vsem srcem. V glasbi iščem stik z urejenostjo, s harmonijo. Enako je z zemljo, težko gledam, koliko se jo pozida vsako leto ali koliko kmetij propade, ker ljudje ne vidijo več smisla v tem.«

Pogovor z Markom Ušeničnikom v oddaji "Via positiva."

Z ženo pa sva si rekla, skušajva kaj narediti, najprej da se sama naučiva kmetovati in da bova midva imela odnos do zemlje, do prednikov, do hrane, nenazadnje je danes pomembno kakšno hrano ješ, in če si jo sam pridelaš, veš kaj imaš. Res pa je, da je potrebnega kar nekaj odrekanja, kar nekaj prostega časa gre za to.

Dostikrat bi šli z družino lahko kam na izlet, pa smo na Dolenjskem in delamo. Vendar vidim, da ima tudi to veliko vrednost. Otroci imajo čut, da je treba, ko čaka delo, združiti moči.

»Določene stvari tudi že znajo narediti, ki se jih drugače ne bi naučili. Imeti zemljo je bogastvo. Spoznavaš naravo, Stvarnika, procese v naravi, včasih gre po načrtih, drugih ne, treba se je znajti, iskati tisoč in en način. Ravno ta proces, da se vsako leto kaj novega naučimo, je veliko boljši, kot če človek živi v rutinah brez srca.«

18. novembra 2022 bomo praznovali dan slovenske hrane in izvedli že dvanajsti Tradicionalni slovenski zajtrk

Več preberite še na tej povezavi: https://www.nasasuperhrana.si/

»Ko gremo na Dolenjsko, v naravo, srce kar samo zapoje, morda tudi zaradi spremembe dela, ko se lahko prepustiš, si oddahneš od vsega in takrat zaživiš kot človek, ker nisi pod stresom, pod nobenimi normami, ampak delaš tisto, kar z veseljem delaš in ne more biti drugače, kot da srce zapoje.«

»Sem hvaležen svojim staršem in staršem svoje žene, da so imeli pristen in globok odnos do zemlje, ker so bili življenjsko povezani s tem, da so živeli od svoje zemlje in od tega, kar so pridelali.

Povezanost pomaga ohraniti zdravo kmečko pamet, ki je danes velikokrat manjka.

»Samo želim si, da bi tudi moji otroci ohranili to povezanost z zemljo. Ne gre toliko za pridelek, pa za kakšne dobičke, gre preprosto za to, da si povezan z okoljem, kjer vidiš, da ima vsaka rastlina svoje mesto, svojo vlogo, vsaka živalca tudi. In, tu nekje smo mi, to je lep življenjski prostor, kjer se vse skupaj dopolnjuje.«

Harmonija, tako kot v glasbi in si rečem, kako lepo bo šele v nebesih, če je že tu tako lepo Bog ustvaril, da vse tako lepo sobiva in se dopolnjuje. Si želim, da bi to znal vedno občudovati.

»Od začetnega navdušenja, ko sva se spustila v to zgodbo, ni bilo tako enostavno. Ko danes pogledam nazaj, kdo morda reče, o, krasno, kako lepo vam je to uspelo, pa vendarle vidim mnogokrat preznojene roke, neuspehe, tudi polno izobraževanj, ko človek išče. Se večkrat počutim kot nekdo, ki ne vidi niti koraka naprej. Ni gotovosti, je pa nek občutek, ki ga imava z ženo, da je to, kar delava, prav. Je prvinsko, vredno našega truda in energije, in če nam je Bog dal tudi te talente, da zmoremo, pa da smo zdravi, skoraj ne moremo, da ne bi.«