Jože Bartolj
Andrej Jerman
Petra Stopar
Spominski park Teharje (foto: p. Ivan Rampre)
Spominski park Teharje | (foto: p. Ivan Rampre)

Na Teharjah so se spomnili žrtev revolucije; Dr. Ogrin povabil, da naj bodo umrli naše živo izročilo

02.10.2022, 13:19 Alen Salihović

Nova Slovenska zaveza in Župnija svetega Martina na Teharjah sta dopoldne v Spominskem parku Teharje opravila slovesnost v spomin na tamkajšnje žrtve. Sveto mašo je daroval generalni vikar celjske škofije Rok Metličar, po maši pa je zbrane nagovoril predsednik zaveze dr. Matija Ogrin. Dejal je, da na Teharje prihajajo zato, ker so teharski trpini bili vključeni v bit našega naroda, predstavljali so naš slovenski narod na poseben način.

Rok Metličar je v pridigi dejal, da duhovniki, ki delujejo v krajih, kjer so se med in po drugi svetovni vojni dogajale grozote, po tolikih desetletjih na svoji koži občutijo, kako se zlo prenaša iz roda v rod. Dejal je tudi, da ima storjeno zlo vedno svoje posledice, njegova mreža pa da se naglo širi. Spomin na trpljenje in veliko zlo, ki je bilo storjeno, nas po njegovih besedah združuje v strahu pred zlom našega časa. To, da zlo, ki si tako rado nadeva obleko koristnega in dobrega, vedno znova poimenujemo, nas pred njim varuje, verjame Metličar.

"Danes, ko še posebej čutim svetost tega meni neizmerno dragocenega kraja, kjer smo zbrani pri sveti daritvi, želim na prošnjo pomnožitve vere odgovoriti z resnično zgodbo, ki je našla pot do mene in se me v zadnjih dneh močno dotaknila. V knjigi Palme mučeništva, ki opisuje zgodbe ubitih in pomorjenih slovenskih duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev ter nekaterih vernih laikov, je zgodba duhovnika Franca Kunstlja, ki je kljub mučenju z razmesarjeno, a dvignjeno desnico, še vedno delil odvezo sotrpinom, vsem obsojenim na smrt," je navedel Metličar. Po njegovih besedah že nekaj desetletij tudi sam kot duhovnik sme podeljevati odvezo od grehov, kar razume kot dejanje neizmerne zdravilne moči.

Zbrane na slovesnosti je nagovoril tudi predsednik Nove slovenske zaveze Matija Ogrin, ki je dejal, da je šlo verjetno skozi teharsko taborišče od junija so avgusta leta 1945 med 7000 in 8000 ljudi. Ogrin je v nagovoru dejal, da ob prihodu na Teharje najprej pomisli na tiste, ki so bili na tem prostoru mučeni, izstradani, odvedeni na strašno zadnjo pot. »Njih se hočemo spominjati, domobrancev, civilnih oseb, celo otrok – najprej zaradi njih samih. Vsak od njih je nosil v sebi večno božjo podobo, vsakdo od njih je bil majhen odsev Stvarnikove vsepopolnosti. Zadela jih je tako huda usoda, da se jih zaradi višine te usode moramo še posebej spominjati,« je dejal Ogrin in dodal, da na Teharje prihaja tudi zato, ker so tu pobiti možje in fantje živeli in zlasti umirali kot katoličani: bolj ko se je stopnjevala stiska, bolj so molili; bližje kot je prihajala ponje smrt, zvesteje so se prikrito združevali pri rožnem vencu, litanijah in celo mašnih molitvah, je spomnil Ogrin na pričevanje Janeza Zdešarja.

Nadaljeval je, da je bila velika večina teharskih žrtev povezana z izročili njihovih domačih družin, vasi, dolin, da nam ti možje lahko predstavljajo slovensko tradicijsko bit. Dejal je še, da veliki zločin, ki je imel svoj vrh na Teharjah, na Hrastniškem Hribu, v Kočevskem Rogu in tolikerih drugih slovenskih krajih hudega spomina, ostaja v veliki meri nepremagan. Ogrin meni, da v kolikor ta zločin ni spoznan, kolikor ni sprejet kot resnica in zato obžalovan – toliko ta veliki zločin ni premagan. »Slovenci kot narod tega doslej nismo zmogli, temveč le kot posamezniki, in napredujemo zelo počasi. Vsaka raziskava brezen in morišč je dragocena priložnost za novo spoznanje, vsak pogreb pobitih je lahko pot k občestvu živih in mrtvih,« je na Teharjah dejal predsednik Nove slovenske zaveze Matija Ogrin.

Vse je ob sklepu povabil, da naj bodo teharske žrtve v nas naše živo izročilo. »Naši pokojni so bili v svojem času mesto na gori, ki se ne more skriti. S tem, da želimo teharske žrtve sprejeti kot svojo vez z izročilom, ker se nočemo razkrojiti in izgubiti, bodimo danes tudi mi – mesto na gori, ki se ne more skriti.«

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti.

Večino njih so brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa je še vedno nedokončan, a je po mnenju teharske župnije premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...