Življenje nerojenih otrok šteje!

01. 10. 2022, 14:59 Marjana Debevec

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Iz semena prvega pohoda za življenje, ko se je zbralo 500 ljudi in lanskega, na katerem je svetost življenja slavilo 700 ljudi, je zraslo mogočno drevo. Kar 5000 ljudi je napolnilo najprej Prešernov trg in se nato sprehodilo po ljubljanskih ulicah mimo parlamenta in vlade. Mladi so jasno poudarili, da je Pohod za življenje najbolj dostojanstven in spoštljiv pohod na svetu. »In prav danes smo se zbrali vsi mi, ki smo ponosni zagovorniki življenja, z enim samim namenom: da vsej Sloveniji povemo, da življenje nerojenih otrok šteje.«

Kot je dejala voditeljica Pohoda za življenje Urša Cankar Soares, še nobena mama ni rekla, da ji je žal, ker je otroka rodila. Mnoge pa so obžalovale splav. Zato se zavzemajo za ljubečo izbiro, da ga mati v primeru, ko za otroka ne more skrbeti, odda v posvojitev. To je potrdila ganljivo pričevanje gospe Ksenije, ki je kljub nasprotovanju družine otroka obdržala, vendar ga je zaradi okoliščin morala dati v posvojitev. »Naključje je hotelo, da posvojiteljska družina živi v istem kraju, kot živim sama. Tako da s spovojiteljico še danes ohranjam zares prijateljski odnos. Lepo je gledati svojega biološkega otroka, kako se veseli življenja, in se zavedati, da sem mu ga dala prav jaz.«

Letos mineva 70 let, odkar je bil v Sloveniji uzakonjen splav. V tem času smo izgubili 650.000 otrok. Če pred desetletji še niso mogli videti otroka pred rojstvom, ga je danes z ultrazvokom mogoče videti do potankosti. »Ne moremo se več slepiti. Dokazov o človeškosti otrok pred rojstvom je dovolj. Zato smo mi za življenje, ker smo za znanost.«

Da se vsaka mama v svoji notranjosti zaveda, kaj je storila, tudi če ji govorijo, da je splav njena pravica, je pričevala gospa Mira. Njena mama je imela več splavov, vendar jo je ta misel mučila vse do konca življenja. »Vsako leto znova preštevanje: koliko bi bil zdaj star, zdaj bi šel v šolo. Vsako leto za Vse svete: Zdaj bi bil. Žalovanje vse življenje. In videla sem: zanjo sploh ni umrl. Vse njeno življenje je živel skupaj z njo.«

Gospa Mira pravi, da je bila mamina odločitev verjetno bolj posledica očetove želje. Zato je Urša Cankar Suares izzvala predvsem moške. Ti naj bi bili varuhi življenja svojih nerojenih otrok in njihovih mater. »Več kot 80 odstotkov otrok, ki so jih hoteli splaviti, bi preživelo, če bi očetje otrok podprli mamice v času nosečnosti. Nekatere celo rečejo, ko bi me vsaj ena oseba podprla, bi izbrala življenje.«

Od znotraj navzven bomo prekvasili našo Slovenijo, je prepričana Soarševa. »Le mati je tista, ki lahko izbere življenje svojemu otroku in mi vam danes obljubljamo drage matere, da bomo vam in vašim otrokom stali ob strani.«

Njene besede so potrdili številni udeleženci. Nekatere med njimi smo povprašali, zakaj so se udeležili Pohoda za življenje. »Zato ker sem tudi jaz ena od tistih, ki sem bila četrta po šestnajstih letih. Sestra je imela že dve leti staro hčer in bi lahko tudi mene mama splavila in me ne bi bilo.«

»Moški smo se pustili preglasiti,ali pa smo se prepustili splošnemu mnenju, da smo potisnjeni v ozadje pri teh vlogah kot zaščitniki nerojenega življenja. Vsak pri sebi mora to razčistiti in popraviti.«

»Zdi se mi, da je dobro včasih poslušati tudi kakšnega starega spovednika, ki ve, kaj mu pove gospa pri osemdesetih letih, kaj jo še boli iz mladosti. Danes se s tem nihče ne ukvarja, kakšne rane to pušča po petdesetih, šestdesetih letih.«

»Jaz si želim, da bi s svojo prisotnostjo, skupaj s to veliko množico vsaj malo vplivala na to, da bi vsaj kakšen manj trpel. Pa naj gre za otročička, ki še ni rojen, ali za mamo, ali za očeta. Ali pa, da bi morda to odprlo prostor pri tistih, ki imajo za seboj to tragično zgodbo, da bi si dovolili, da lahko začnejo žalovati in bi se te hude reči začele razklepati.«

Naj se veselje do življenja, ki je danes preplavilo Ljubljano, razširi nas vso Slovenijo.