Ko se za večno poslovi dolgoletna prijateljica in sorodna duša …

Sociala | 04.09.2022, 06:00 Rok Mihevc

Po agresivni bolezni se je poslovila Julka Žagar, poznamo jo kot dolgoletno prijateljico in sorodno dušo Metke Klevišar, ki redno sodeluje z nami v oddajah "Nedeljski klepet". Gospa Metka je prijateljico večkrat omenjala v pogovorih. Skupaj sta bivali v Domu sv. Jožef Celje, saj sta si želeli olajšati starost in mnogim sta bili zgled, kako si lahko v starosti čim lepše uredimo življenje. Nikoli jima ni bilo težko govoriti o bolezni, starosti in smrti. Bili sta pričevalki pravega prijateljstva in to izpričujejo tudi zapisi Metke Klevišar na njenem Facebook profilu. Objavljamo jih tudi mi.

JULKA SE JE POSLOVILA

"Danes ponoči je Julka omagala ob njeni zelo agresivni bolezni in se poslovila. Do zadnjega je ohranila svojo veliko vitalnost in kljub vsem težavam praktično skoraj normalno živela. Izpolnjena je bila tudi njena velika želja, da jo v takšnih težkih trenutkih ne pošiljajo v bolnico in delajo razne preiskave. Domski zdravnik je opravljal celo punkcijo trebuha, kadar je bilo potrebno. Zelo težak je bil pravzaprav samo zadnji dan, zares težak in ne bi želela Julki, da bi se takšni dnevi vlekli. Zame je nastala velika praznina in morda se bom šele sedaj začela prav zavedati, koliko je zame storila. Lahko sem ji za vse samo neizmerno hvaležna. Mislim, da bom vedno živela z občutkom, da je nekje tu blizu mene."

KO NE MOREŠ NIČ NAREDITI

"Vedno znova se znajdemo v situaciji, ko bi tako radi pomagali, pa ne moremo prav nič narediti. Samo tam smo in se počutimo prav nekoristne. Nekaj takšnega sem doživela, ko sem zadnji dan spremljala Julko, ko je odhajala. Bilo ji je zelo hudo. Pri tem ti ne pomaga nobeno medicinsko znanje, pa če ga imaš še toliko. Julka me je v petek dopoldne, ko ji je bilo zares hudo, prosila, naj pridem k njej in jo držim za roko. To se prej ni nikoli zgodilo. Nič nisva govorili, samo držala sem njeno roko, ki je bila čisto hladna. Ob tem sem se spomnila na mnoge, ki doživljajo podobno. Tako pomembno je, da spremljajoči, za katerega je to tudi zelo težko, ne zbeži stran. In prav ta tiha prisotnost je zelo velika akcija, veliko večja in težja kot mnoge druge."

Zame je nastala velika praznina in morda se bom šele sedaj začela prav zavedati, koliko je zame storila.

VSAKA STVAR JE ZA NEKAJ DOBRA

"V teh dneh, ko Julko tako zelo pogrešam, marsikaj premišljujem. Julka mi je pomagala pri tolikih stvareh, da se tega niti nisem prav zavedala. Tako mimogrede je marsikaj uredila, kar je bilo zame seveda zelo pomembno. Ob njej se mi je zdelo, da mi nič ni, da nisem prav nič prizadeta, zdaj je čisto drugače. Za mnoge drobne stvari bi morala kar naprej zvoniti, da mi pride kdo pomagat. Vem, da tega ne morem in da nisem samo jaz v domu. Tako se zdaj počasi navajam, da marsikaj, česar prej nisem, vendarle napravim sama. Ne uspe mi vedno, potrebujem tudi kar precej časa za takšne stvari. Ampak saj čas imam. In lahko sem tudi ponosna, da mi marsikaj tudi uspe. Prepričana sem, da mi Julka pri tem pomaga. V tem smislu mi je tudi ta velika izguba prinesla nekaj pozitivnega."

SVOJEVRSTEN PRAZNIK

"Ob včerajšnjem pogrebu, ko smo se poslavljali od Julke, bi lahko tako rekli. Po eni strani je bilo nam vsem hudo. da Julke ni več med nami, po drugi strani pa je bilo slovo izredno lepo pripravljeno, tako da je nagovorilo nas vse in ga je bila Julka, ki nas je spremljala iz onstranstva, gotovo tudi zelo vesela. Sam obred na pokopališču, kjer se je zbralo zelo veliko ljudi, so s čudovitim petjem spremljali Fantje s hriba, potem pa je sledila maša pri sv, Jožefu, ki je tudi vse nagovorila. Nazadnje pa smo se zbrali na pogrebščini kot zaključku tega prav svojevrstnega praznovanja. Prišlo je zelo veliko ljudi od vsepovsod, iz cele Slovenije. Ljudje, ki so imeli Julko radi in so jo zelo cenili. Tako nas je Julka še po smrti povezovala in nas po svoje tudi razveseljevala. Vsi, ki smo bili tam, smo na prav poseben način čutili njeno navzočnost.

Lahko sem ji za vse samo neizmerno hvaležna. Mislim, da bom vedno živela z občutkom, da je nekje tu blizu mene.

MOLITEV ZA SREČNO ZADNJO URO

"V teh dneh sem večkrat srečala ljudi, ki so me spomnili, kako so včasih zelo redno molili za srečno zadnjo uro. Potem pa sem od mnogih slišala, da postaja ta molitev v zadnjem času spet vedno bolj aktualna. Ob Julkini smrti smo lahko samo hvaležni, da se je ob tako težki bolezni (rak trebušne slinavke) vse izteklo pravzaprav zelo preprosto in neproblematično. Seveda pa je tudi Julka sama s svojih enkratnim odnosom pripomogla k temu, da je bilo tako, bolezen je verjetno trajala že dlje časa, ker je močno hujšala, je pa šele v zadnjem času povedala, da je težko. Do enega dne pred smrtjo je vsak dan vstala, se stuširala in pripravila zajtrk, samo zadnji dan tega ni zmogla. Vedno si je želela, da bi umrla tako. V svoji postelji, do konca na nogah."