Burek | (foto: Hina/STA)
Burek
Naš pogled Marjan Bunič
Živo se spominjam prizora izpred parih let, ko mi je po dolgem večernem snemanju zadišala hrana in sem se nekaj po polnoči postavil v vrsto pred okencem, kjer po mojem mnenju ponujajo najboljši burek v Ljubljani.
Vedno živahen prostorček v soju mestnih luči je gostil nekaj majhnih skupinic mladih, ki so v sproščenem pomenku bodisi čakali ali pa si na pultu v vogalu že mastili prste. Stregel je možakar srednjih let, ki ga zdaj žal ne vidim več, vsakemu namenil nasmeh in nekaj prijaznih besed, se s kom pohecal ter s prijaznimi očmi hitro in vešče postregel.
Mladenič pred menoj si je zaželel sirov burek. »Pa če mi ga narežeš,« je pozval mojstra. Ta ga je prijazno vprašal: »Kako? Na pol?«
»Ne, na kockice,« se je glasil odgovor.
Mojster se je začudeno ustavil: »Na kockice?«
»Ja, na majhne kockice. Je lažje jest ...«
Videl sem, kako je mojstru dobesedno ugasnil pogled, obraz se mu je zresnil in podaljšal in nekaj trenutkov je ostal brez besed. Potem pa je v njem nekaj eksplodiralo in je kar planilo iz njega: »A naj ti ga še prežvečim?!«
Mladenič je presenečen stopil korak nazaj in očitno ni razumel, s čim je razjezil mojstra. Ta pa je nadaljeval: »Poglej, tule imaš burek in zaradi mene ga lahko doma daš tudi v »flajšmašino« ali pa ga vržeš stran, ampak jaz ti ga ne bom rezal na kockice. Tako se burek ne je! Lahko ga grizeš, lahko ga trgaš s prsti, ampak na kockice ...! Pa saj nisi normalen!«
V nasprotju z mladeničem je meni takoj postalo jasno, da se ne pogovarjata več o kosu hrane, ampak o vrednoti, ki ji je mojster s predanostjo dan za dnem, večer za večerom, noč za nočjo posvetil svoje življenje. Še potem, ko je stregel meni, se ni mogel pomiriti, ampak je prizadeto godrnjal: »Ta mladina! Ničesar več ne spoštuje! Naj burek razrežem na kockice ... Pa kje je to videl?!«
Življenje se spreminja iz dneva v dan, jaz pa imam podoben problem kot ta mojster. Pa ne s tem, kako živeti svoje življenje. To z vsemi vzponi in padci, z vsemi uspehi in napakami pač vodim po svoji vesti in viziji.
Ne, težave imam s tem, ko se pred mene kar naprej postavljajo takšni in drugačni ljudje ter me dregajo pod rebra, naj se vendarle odločim o njihovem življenju – ali sem za ali proti, ali jim nekaj dovolim ali prepovedujem ... In jaz bi jim najraje zavpil: »A naj vam ga še prežvečim?!!«
Živeti »dobro« življenje je velika odgovornost, veliko delo in navsezadnje veliko breme, saj se zavedam, da za vsak svoj korak odgovarjam sam. Nekoč bom moral vsakega posebej upravičiti. Tako imam že s svojim življenjem zelo veliko dela. In čeprav mirne duše iz lastnih izkušenj tudi kaj povem, kaj svetujem, na kaj opozorim ali celo protestiram, pa ustavim korak, ko želijo, da drugim kaj predpisujem.
Moja odločitev - moja odgovornost. Tvoja odločitev – tvoja odgovornost. Ne prelagaj je name. Lahko ti sicer svetujem in utemeljim, da ni dobro, a ne pričakuj od mene, da ti prepovem ali da ti dovolim, ko boš svoje življenje »rezal na kockice«.
