"Bližino duhovnika in svetega cenimo vsi." | (foto: Rok Mihevc)
Iz parlamenta in z veselice na novo mašo
Naš pogled Rok Mihevc
Moj pogled v teh dneh je bil pester skozi fotografski objektiv. In moji motivi na njegovi drugi strani so bili povečini duhovniki in različni liturgični prizori. Obdobje konec junija in začetek julija je pač "ta veseli teden ali novomašniki pojejo nove maše". Že včasih je bil to pravi praznik za vsako župnijo, zadnja leta in vedno bolj pa res lahko govorimo o veličini in teži tega dogodka. Ker je vedno redkejši. In zato toliko bolj cenjen.
Tadej, Rok in Janez so svojim faranom že podelili novomašni blagoslov, v nedeljo bo to storil še Janez Pavel. In kolikor je novomašnikov, toliko je po vsebini in pestrosti udeleženih tudi različnih novih maš. Sam sem se udeležil dveh. V Šiški v Ljubljani je bil prav veličasten prizor, kako sredi prestolnice, med bloki in avtomobilsko pločevino, mestnimi uličicami in sredi ceste ponosno stopa Kristus na razpelu, za njim pa ministrantje, bogoslovci, narodne noše, številni duhovniki, diakoni in seveda novomašnik. In prav lepo je bilo pred tem videti tudi prihode kar nekaj poslancev in poslank, aktualnih in nekdanjih, ter predsednika državnega sveta, ki so na povabilo mame novomašnika, do nedavnega poslanke v državnem zboru, prišli v cerkev in s svojo prisotnostjo in molitvijo počastili ta sveti trenutek. Že to, da so novomašni blagoslov prejeli tudi predstavniki ljudstva, nekaj obeta za njihovo delo v parlamentu. In gotovo bodo ta sveži novomašni duh ponesli tudi med svoje kolege v poslanske klopi ...
Prisluhnite celotnemu Našemu pogledu
In prav lepo je bilo pred tem videti tudi prihode kar nekaj poslancev in poslank, aktualnih in nekdanjih, ter predsednika državnega sveta, ki so na povabilo mame novomašnika, do nedavnega poslanke v državnem zboru, prišli v cerkev in s svojo prisotnostjo in molitvijo počastili ta sveti trenutek.
Mnoge klopi in to gasilske, pa so bile ta konec tedna polno zasedene tudi na Krki na Dolenjskem. Gostile so novomašne svate, večer pred tem pa na gasilski veselici vse zabave željne Krčane in okoliške prebivalce. Po slovesnem sobotnem sprejemu v župniji sta teren šla na prizorišče preveriti in na novo mašo povabiti tudi domači župnik in novomašnik, ki je sicer kot član prostovoljnega gasilskega društva z gasilci povezan že od malih nog. Zato prisotni niso bili nič kaj presenečeni nad njuno prisotnostjo v talarju, vsi so vedeli, da bo naslednji dan »prva maša«, kot se je posrečeno s pivom v roki izrazil eden od žurerjev. No, prav podobno zabavni in sproščeni in vseeno spodobni prizori so bili naslednji večer, po glavni slovesnosti nove maše in litanijah tudi na istem prizorišču, le da so Gade zamenjali Čuki, da so zaplesali tudi duhovniki in celo škof in da med velikimi mlaji ni pisalo »Dobrodošli na gasilski veselici«, ampak »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.«. Človek bi si sprva lahko predstavljal, da bo to še lovska veselica, a ta svetopisemski stavek, ki si ga je za novomašno geslo zbral novomašnik, je dajal vedeti, da bo to prav duhovno bogat dogodek. No, odžejali smo se na obeh dnevih, na novomašnem tudi duhovno, saj so že sama liturgija in vsi obredi in vse dogajanje okoli nove maše tako močno vsebinsko bogati in te ne pustijo ravnodušnega ... Kot nas ravnodušne ni pustila že sama okrasitev v cerkvi, ki je namesto napisa sama po sebi govorila o novomašnem geslu. Iz mnogih belih in modrih cvetov hortenzij, ki so ponazarjale potoke voda, se je skrivalo čudovito rogovje jelena. Pa še ta zanimivost. Novomašnik Janez prihaja s hribovske kmetije, kjer so včasih redili tudi divjad. Zdaj bo skušal k potoku žive vode voditi tudi ovčice...
Novomašnik Janez prihaja s hribovske kmetije, kjer so včasih redili tudi divjad. Zdaj bo skušal k potoku žive vode voditi tudi ovčice...
Eden lepših in ganljivejših novomašnih prizorov pa je zame gotovo slovo od doma. Sploh takrat, ko je vez med starši in sinom tako močna in očitna, da se očetu pri blagoslovu trese glas, mami pa po licu tečejo debele solze. Teh si niso brisali samo starši in domači, robček so potrebovale tudi sosede in starejši možakarji gasilci, ki niso skrivali te povezanosti z novomašnikom. Sploh, ko je sosednja družina zapela prelepo Domačo hišo in pri tistem delu pesmi »in tu je dobra mati kmečka me rodila, in nauke mi zlate v srce je vsadila«, razorožila vse prisotne. Tudi fotografa.
Bližino duhovnika in svetega cenimo vsi, od tistih v parlamentu do zadnjega na gasilski veselici. In da je treba Boga oznanjati in prinašati tja, kjer ljudje so.
Mogoče se sprašujete, kaj sem hotel z vsem tem opisom novomašnih dogajanj povedati. Odgovor je preprost: bližino duhovnika in svetega cenimo vsi, od tistih v parlamentu do zadnjega na gasilski veselici. In da je treba Boga oznanjati in prinašati tja, kjer ljudje so. Ker bolj kot ne vsak čuti, da bližina Boga, ki nam ga preko zakramentov in zgledov prinašajo prav duhovniki, daje obilne sadove, četudi jih vedno ne okušamo. Občutim privilegij, da je duhovnik celo moj šef in moji zelo dobri prijatelji. Z enim od njih sem se nedavno peljal na neko slovesnost. Na avtocesti sva šla mimo dokaj hude prometne nesreče ... Marsikdo bi mogoče v tistem trenutku v roke hitro prijel telefon in kaj posnel, moj sovoznik pa je razprostrl roke in tiho klical Božjega blagoslova na poškodovane in udeležene v nesreči.
Prinašajo Boga. Tudi na avtoceste, v parlament in na veselice ...
