Nataša Ličen
Bodimo glasniki vrednot in kulture življenja
Naš pogled Nataša Ličen
Pozdravljeni na slovesen dan, praznik apostolov Svetega Petra in Pavla. Zdaj so dolgi dnevi in veselimo se priložnosti, ki se z dolžino dneva namnožijo. Si želim, da bi imeli takšen pogled tudi ob praznikih, saj so med drugim tudi priložnost za namnožitev kreposti. Priložnost premisleka in na novo začrtanih poti ali pa rahle preusmeritve. Ali pa, če že smo na poti, ki je dobra za nas in za vse ljudi tega sveta, da ob prazniku dobimo potrditev in moč za vztrajno nadaljevanje.
Ni izgovorov, da ne bi mogli delati dobro, delali in si prizadevali za tisto, kar je humano in je dejanje srca ter spoštljive, predane ljubezni.
Do sebe, do soljudi, do slehernega v skupnosti, do narave in vsega živega, kar je v njej, do celotne zemlje.
Prepričana sem, da ga ni med nami, ki si lahko zamišlja trnjevo in mučeniško življenje apostolov. Lahko si le približno predstavljamo. Bila sta glasnika nečesa novega, upanja, ki ga ljudje niso poznali, povsem drugačnega pogleda o pomenu bivanja in razumevanju globin večnega.
Da življenju, da Bogu
Naša domišljija ne zmore vstopiti v njun svet in njun duhovni boj. Večina med nami nima tako globokih izkušenj. Kako le? Mi, ki, čeprav še vedno, z izjemo posameznikov, v varnosti in udobju, tožimo nad najmanjšo izgubo. Tožimo, če je treba dati kaj več iz denarnice, če ni vse po naših hotenjih. Kaj šele, da bi, če je treba, zastavili svoj glas proti uničujočim idejam in mislim, se izpostavili in bili ob tem pripravljeni na morebitno doživljanje nestrinjanja ali celo zasmehovanja, ...
No, apostola sta se vsemu temu odpovedala in šla pred množice, tudi pred takrat najmočnejše in vplivne, izrekla svoj Da življenju, Da Bogu.
Nam danes ni treba tolikšnega junaštva ali pa morda spet prihaja čas, ko bo treba pokazati tudi tovrsten pogum in zaupanje v veri. Zaenkrat še nismo prav radodarni v odrekanjih. Kar smo pridobili, kar imamo, tega ne damo, tudi če vemo, da bi bilo dobro delati, živeti drugače. Razpoke, ali morda že kar globoka brezna, se kažejo tako v morali družbe, kot v okoljskem, v ekonomskem in gospodarskem ustroju globalnega sveta. Alarmi so res da vseglasnejši, vendar jih znamo zaenkrat še uspešno utišati. Trpljenje drugih zaboli, a ta bolečina večinoma hitro izzveni.
Ne dišijo nam drugačne odločitve. Nam ne, ki smo zaenkrat še med peščico zemljanov, razmeroma udobnega življenja. S spremembami lahko izgubimo preveč.
Ne diši nam, da bi se odločati drugače, povedali, da mislimo drugače, se uprli deviacijam, odklonom v družbi.
Spremembe zahtevajo davek. Toda, Nespremembe bodo morda zahtevale še večjega ...
Ne izpostavimo se, niti ne stopimo v drugo vrsto zbrane skupine kličečih po spoštovanju vseh oblik kulture življenja. Ne gremo iz svojih domov, na ulice, v znak podpore krščanskih, humanih vrednot. V vrsto glasnikov ohranjanja kulture naših korenin. Računamo, da bodo to storili drugi, nekaj entuzijastov se bo že našlo.
Zdaj pa si predstavljajmo, kako sta, vedoč da za ceno največjega daru, svojega življenja, pričevala apostola.
V udobnem imamo, pa če si to priznamo ali ne, plašnice na očeh.
Pozabljamo, ker v udobju bledi dejstvo, da vse mine, da imajo naše odločitve vedno posledice. Morda mi posledic svojih odločitev ali ne-odločitev sploh ne bomo deležni, kaj pa, če jih bodo tisti, ki jih imamo raje od sebe, naši otroci, vnuki? Bi se ob takšnem zavedanju vendarle spravili k dejanjem, se bolj zavzeli za kulturo življenja, za naravni red, za svojo domovino, narod, za vrednote, iz katerih smo izšli?
Ob nedavnem prazniku domovine, in ob današnjem apostolov Petra in Pavla, si želim, da bi se dejavneje odzivali, se izrekali in tako tudi zgledno živeli in delali, srčno in iskreno predani domači zemlji in ljudem, predani narodnim duhovnim vrednotam.
Gre le za odločitev.
Vsaka ima posledico.
Morda je lahko še najbolj usodna tista, ko se ne odločamo. Se le prepustimo toku.
Če se prepustimo toku, je lahko življenjsko nevarno
Počitnice niso čas brezdelja, so priložnost novih spoznanj, premišljevanj, preudarjanj in kakovostnega branja.
Dobro naj vam bo.
Ne prepustite življenja drugim, živite ga; po preudarnih svojih odločitvah. Tudi v morju ni najbolje, če se prepustimo toku, lahko nas odplavi. Predaleč in pregloboko, ko poti nazaj ni.
