Odziv na provokacijo | (foto: Pixabay)
Ko je koalicijska pogodba samo še provokacija ...
Naš pogled Marta Jerebič
Na začetku so plesali in se smejali. Nato z nasmejanimi obrazi spisali koalicijsko pogodbo. Zdaj se je ples preselil v državni zbor, kjer osebo, ki ima po protokolu drugo najpomembnejšo funkcijo v državi, vidimo skoraj plesati in žugati ne samo desnim, ampak tudi levim. Poslušamo ognjevite govore in gledamo nepredvidljivo vedenje. Do kdaj?
Nov obraz se je pojavil kot nek Robin Hood, ki jemlje bogatim in daje revnim. Predstavlja se kot upanje. A težava z upanjem je, da se z njim lahko hraniš mesece, celo leta, s praznim pladnjem čakaš v vrsti, da boš dobil to, kar želiš, a v politiki smo že trikrat zgolj ostali v vrsti.
Zato določene skupine ljudi posamezne dele koalicijske pogodbe jemljejo zgolj še kot provokacijo in se nanjo niti ne odzivajo več.
Poglejmo področje zdravstva. Začelo se je s provokacijami o prepovedi popoldanskega dela zdravnikov. Slednji so se seveda takoj kritično odzvali, zato je minister Danijel Bešič Loredan takoj začel miriti, na zaslišanju pred matičnim odborom pa je že govoril, da želijo zdravnikom zagotoviti, da popoldne delajo v matičnih ustanovah za enako plačilo, kot bi lahko delali drugje. Napovedal je tudi racionalizacijo poslovanja in upravljanja bolnišnic. Po njegovih besedah so v večini bolnišnic operacijske dvorane in ambulante prazne že ob 15. uri, saj da nihče do zdaj še ni zagotovil stimulativnega načina, da bi zdravniki delali tudi popoldne.
Če se urna postavka kirurgov giblje pri številki, kot bo z oktobrom v Nemčiji znašala minimalna urna postavka, medtem ko pri zasebnikih lahko z eno operacijo zaslužijo tisoč in več evrov, je jasno, da zdravniki tudi ob takih populističnih predlogih samo privzdignejo obrvi, zamahnejo z roko in se na nove provokacije sploh ne odzovejo več. Pravzaprav bi moral ob predlogu, da bi bilo plačilo enako kot pri zasebnikih v zrak skočiti minister za delo Luka Mesec, ki zagovarja model ’vsi enako revni’.
Vsak, ki vsaj malo pozna področje, pa bo povedal, da za prazne operacijske dvorane po 15. uri niso krivi zdravniki, ampak tako akutno kot kronično pomanjkanje medicinskih sester, ki jih s tako plačo, kot se jim ponuja, vsemi nočnimi itd., ni mogoče privabiti. Če v iskalnik Zavoda za zaposlovanje vtipkamo besede ’medicinska sestra’, dobimo skoraj 300 zadetkov tako za diplomirane kot srednje medicinske sestre. Če se omejimo samo na osrednjeslovensko regijo, je zadetkov približno 120.
V kislo jabolko zdravstva je zagrizlo že cel kup ministrov. Novemu ministru seveda želimo vse najboljše, vendar s takimi neuresničljivimi populizmi, ki so bolj kot ne provokacija, ne bo rešil stanja.
Zgolj kot provokacije, na katere se ne bi smeli odzivati, bi morali jemati tudi besede, izrečene na račun Katoliške cerkve.
S tem ko se katoličani odzivamo nanje, zgodbe dobijo pospešek in dodatno reklamo. Vse skupaj pa žal spominja na dva otroka, od katerih eden ’špika’ drugega, slednji vrešči, prvi ob takšnem odzivu neznansko uživa in dobiva pravo veselje, da se spravlja na nekoga. Zanimanje za nagajanje, provociranje ali kakorkoli temu že rečemo, bi se veliko prej ustavilo, če se drugi ne bi odzval.
Jasno je, da se je na določene zadeve treba odzvati – premišljeno, argumentirano, spoštljivo, ciljno usmerjeno, ne pa da se z določeno zadevo začne ukvarjati cela Slovenija. A najprej bi moralo biti na mestu vprašanje – ali je odziv zares potreben? Ali bomo rešili kakšno vprašanje ali je bilo to rešeno že v preteklosti in je vse zgolj in izključno provokacija.
Nenazadnje odziv na provokacije pogosto odraža nesamozavest, strah. Notranje trdna in stabilna oseba se na težavne ljudi ne odziva, ker določeni ljudje ne iščejo pogovora, ampak želijo samo sprostiti svoje frustracije, grenkobo, jezo in sovraštvo. Provokacije na nas vplivajo samo toliko, kolikor dovolimo. To so osnove psihologije na tem področju, ki pa jih pogosto pozabljamo.
Koalicijska pogodba je torej na več mestih bolj kot ne samo provokacija, kar so med vrsticami in neposredno potrdili tudi sami predstavniki te vlade. Po analogiji preteklih volitev torej lahko sklepamo, da bomo še enkrat več ostali lačni v vrsti s praznim pladnjem, na katerem bomo gledali zgolj lepo zveneče napise neuresničljivih idej. Vprašanje, ki se spreminja v gnojno bulo na telesu države je: Kdaj bo za volilno telo nedopustno, da kandidati in stranke ne spoštujejo lastnih programov oziroma še več, da jih sploh nimajo. Povedano drugače, kdaj bodo predvolilna soočenja spopad argumentov in ne politični marketing, ter takšna ali drugačna provokacija?
