Duhovnik iz Ukrajine: "Kako naj jim pomagam graditi prihodnost, če pa zanje prihodnost ne obstaja več?"

Oddaje | 15.03.2022, 11:28 Marjana Debevec

Grkokatoliški duhovnik Myhaylo Melnyk je pred nekaj leti v Kijevu ustanovil prvo Socialno akademijo. Mladim je namreč želel pomagati, da bi si po letih komunizma, ko državljanska zavest ni bila razvita, sami oblikovali svojo prihodnost. Spodbujal jih je k podjetništvu in razvoju civilne zavesti. Danes se nahaja na Zahodu države, kamor je pobegnil pred bombami. V pogovoru za naš radio je povedal, kaj doživlja in kako bi rad ljudem pomagal zaživeti tudi v prihodnosti.

Kako ste?

Bojim se, da se počasi navajamo na vojno. Danes sem se zjutraj zbudil in se zavedel, da ponoči nisem slišal siren in vojaških letal. Zaskrbelo me je, ker to ni normalna situacija. Ljudje so prve tedne vojne preživeli v šoku. Zdaj pa se sprašujejo, kako graditi prihodnost države. Na primer, jaz si zjutraj naredim načrt dneva, potem pa pridejo na vrata ljudje, ki so ostali brez vsega, pobegnili so le v pižamah. Sprašujem se, kako naj jim pomagam graditi prihodnost, če pa zanje prihodnost ne obstaja več.

Ljudje, ki prihajajo, so kot rastlinice, brez vsakršnih čustev. Ti jim nekaj govoriš, oni pa se sploh ne odzivajo. Nikoli še nisem videl kaj takšnega in ne vem, kako ravnati. Kot kristjan in duhovnik vidim človeka brez čustev in ne vem, kaj storiti. Moliti? Seveda molitev pomaga.

Potem jim dam tudi konkretno pomoč, a nič ne odgovorijo, ker so travmatizirani in to je težko videti. Srečal sem družino, bili so v pižamah. Potovali so skupaj z drugo družino najbližjih prijateljev. Na avto od teh prijateljev je padla bomba. Oni pa se sploh niso odzvali. Vprašal sem jih, kaj so storili. Rekli so: Nismo se mogli ustaviti. Šele po 300 km smo se ustavili in se v resnici zavedli, kaj se je zgodilo.

Kako pa vi doživljate to vojno?

Tudi jaz kot duhovnik izkušam notranjo praznino. Lahko se je ljudem nasmehniti in reči, da bo še vse v redu. Ko se vrnem domov, pa se zavem, da je to laž. Vendar pa čutim, da Bog želi, da se ljudem še vedno nasmehnem, kljub temu, da ne vem, kaj se bo zgodilo. V resnici ne vem, ali bo vse v redu. Ne vem, kdaj bo Putin nehal metati svoje rakete in bombe. Vendar pa moram ljudem podarjati upanje in vsake toliko časa ne vem, ali res 100 odstotno verjamem v to upanje.

Podobe, ki prihajajo do nas, so namreč res strašne, kot takrat ko so po pomoti bombardirali porodnišnico.

Čeprav smo v postnem času, pa včasih praznujemo tudi že vstajenje. Nekega mojega prijatelja so na primer po dveh dneh našli pod porušeno stavbo. Seveda smo praznovali z njim.
Mogoče šele zdaj bolj razumem, kaj je govorila Chiara Lubich o tem, da je treba živeti sedanji trenutek. Ne vem, če se bom jutri zbudil. Ne vem, ali bo name padla bomba, medtem ko hodim po ulici. Ne vem, kaj se bo zgodilo, ko bom v cerkvi. In zato je tako pomembno dobro živeti ta trenutek, ki ga imam.

Navadili smo se ostati v molitvi tudi takrat, ko so tulile sirene. Takrat se zazreš v križanega in v Njem najdeš nekaj več, v Njem ni več strahu. Tam namreč vidiš Jezusa. In ko sem ljudem v cerkvi rekel: 'Ali gremo v zaklonišče, ker tulijo sirene?', so mi odgovorili: 'Mi smo že v zaklonišču.' Bil sem začuden: jaz, duhovnik, sem ljudi spodbujal, naj gredo v zaklonišča, oni pa so rekli: 'Mi smo že v zaklonišču, ker smo v molitvi.'

In to ti da moč, da greš naprej, kljub temu, da je tako težko. Nemogoče je, da človek toliko časa preživi v strahu, brez pozitivnih čustev. Mnogi ljudje so že pobegnili iz Ukrajine. Drugi pa mi pišejo, da se želijo vrniti, da ne želijo več ostati na tujem. Žene bi se rade vrnile, ker imajo može v vojni, otroci bi se radi vrnili, ker se je začela šola na daljavo. Sprašujejo me, kaj naj storijo. Kako naj jim svetujem? Če jim dam napačen nasvet, bom kriv, ker bodo zaradi bombe umrli. Sicer se dobro počutijo in so lepo sprejeti povsod po Evropi, vendar se želijo vrniti.

Da bi jim pomagal, skušam malo razumeti vojno strategijo. Vsi analitiki tukaj pravijo, da ne bo nekega trenutka, ko se bo vojna končala. Nihče ne bo znal točno povedati, kdaj se je končala. Verjetno bomo priča nekemu konfliktu, ki bo počasi ugašal. Rusi zahtevajo del našega ozemlja in zagotovilo, da Ukrajina ne bo vstopila v zvezo Nato.

Bi lahko vojno v Ukrajini primerjali z vojno v Siriji?

Kot model in metoda, ki jo uporablja Putin, absolutno. On uničuje mesta in ubija ljudi. Kjer ne uspe uničiti mest, jih obkoli in preprečuje, da bi do ljudi prišla človekoljubna pomoč. Želi jih pripraviti do tega, da bodo povsem izčrpani in bodo zato šli na ulice in sprejeli vsak dogovor, samo da se vojna konča.

Seveda lahko to vojno primerjamo s Sirijo, ki jo mnogi poznate. Veliko manj pa poznate Čečenijo, kjer so Rusi izvajali grozodejstva leta 1991, 1993 in 1997. Takrat so Čečenijo popolnoma uničili. Najbolj čudno od vsega pa je, da jo je Putin znova zgradil. Torej: najprej jo je uničil, potem pa obnovil. Povsem enako se sedaj dogaja pri nas.

Kako pa živite v mestih, ki so jih Rusi obkolili?

Naredil vam bom kratko antropološko analizo. Odkar se je začela vojna v Ukrajini ne uporabljamo več izrazov kot so: Dober večer, dobro jutro... Beseda »dobro« je izginila iz našega načina izražanja. Vprašamo se le: Si spal? Kako je tvoja družina? Si na varnem? Si kaj jedel? Potrebuješ pomoč? Vsi se namreč zavedamo, da dan ni bil dober, mogoče je bil za nekoga to celo zadnji dan. Tega nikoli ne vemo.

Moj prijatelj mi je pripovedoval, da je decembra praznoval z družino, ker so končno odplačali kredit za stanovanje. Zdaj pa tega stanovanja ni več. Rekel mi je: "Ti si duhovnik. Povej mi, kaj naj storim? Star sem 42 let. Kakšna bo moja prihodnost?"

Če odgovorim na vaše vprašanje – v teh mestih se komaj preživi. Ponekod ni več vode. Slišali smo za dojenčka, ki je umrl zaradi dehidracije. V nekatera obkoljena mesta ni mogoče dostaviti najnujnejše pomoči. Pomislite: ni pitne vode, smo sredi zime, zunaj je sneg. Predstavljajte si, kaj pomeni biti v zakloniščih brez ogrevanja. Ljudje preživijo samo zaradi močnega adrenalina in volje po preživetju. Toda ko to popusti, se zrušijo, zbolijo. Ne bi torej rekel, da v teh mestih živijo, ampak nekako poskušajo preživeti.

Jaz zdaj govorim z optimizmom, vendar je tudi mene strah. Pomislite, da je bil moj prijatelj protestantski duhovnik ubit medtem, ko je delil kruh in topel čaj. Ko gremo ljudem pomagat, se lahko zgodi, da se tudi ne vrnemo več. Vendar še vedno poskušamo pomagati, iščemo načine, da bi ljudi rešili iz teh obleganih mest in to kljub temu, da Rusi streljajo in da je uničena vsa infrastruktura: ni več mostov, ljudje morajo hoditi po vodi, da se rešijo. Ljudi želimo rešiti iz teh mest, da bo naša ukrajinska vojska lahko očistila mesta in pregnala rusko vojsko.
Da vam malo pojasnim, kakšna je naša situacija. Moj prijatelj mi je pripovedoval, da je decembra praznoval z družino, ker so končno odplačali kredit za stanovanje. Zdaj pa tega stanovanja ni več. Rekel mi je: 'Ti si duhovnik. Povej mi, kaj naj storim? Star sem 42 let. Kakšna bo moja prihodnost?'.

Zelo sem zaskrbljen tudi za otroke, kako bodo uspeli predelati vse to, kar doživljajo, če že mi odrasli ne moremo vsega razumeti in dojeti. Pri sebi opažam, da sem zaradi vsega, kar se dogaja, postal bolj agresiven. Trenutno živim pri mojih starših blizu Zahodne meje. Ta mesta so se napolnila z begunci, število prebivalcev se je povečalo za več kot 30 odstotkov.

Problem, ki ga vidim, je v tem, da mnogi, ki prihajajo iz Kijeva in Harkova, govorijo rusko, na naših koncih pa so ljudje zelo domoljubni. Tako da ne marajo preveč teh ljudi. Mislijo si, če govoriš rusko, potem si Rus, kar pomeni, da ubijaš naše ljudi. Jaz jim poskušam pomagati razumeti, da ni nič narobe, če so pač vzgojeni tako, da govorijo rusko. V pogovorih z ljudmi zaznavam, da se ustvarja neka napetost med temi begunci, ki prihajajo in lokalnimi domačini. To je samo en vidik.

Po drugi strani pa moram povedati, da smo odprli domove. To močno vpliva tudi na naše zaloge. Na primer vidim, da moji starši nekaj kupijo zase, potem pa takoj dajo naprej za ljudi v stiski. Všeč mi je, da so ljudje tako odprti, saj nam to daje notranjo moč.

Upam le, da bo ta moč, ta družbeni duh trajal vsaj še dva meseca. Zavedam se namreč, da se vojna ne bo takoj končala. Potrebna bosta vsaj dva meseca, da se zadeva umiri, potem pa vsaj še eno leto, da vse obnovimo.

Na nedavnem srečanju z drugimi ljudmi, med njimi tudi z nekaterimi duhovniki, smo razmišljali o tem, kako načrtovati dejavnosti za prihodnje mesece, da bi zgradili mostove med ljudmi, ki prihajajo in našimi domačini. Mnogi med temi, ki prihajajo, namreč razmišljajo o tem, da bi si prihodnost ustvarili pri nas, saj se nimajo več kam vrniti: hiše so porušene, ni službe.
Zato smo s prijatelji začeli projekt, da bi ljudem omogočili začeti neko dejavnost in bi tako začeli sami služiti denar in tako misliti na prihodnost.

Kaj pa boste storili?

V dveh škofijah koordiniram humanitarno pomoč, ki prihaja za ljudi v stiski. Škofom pravim takole: seveda smo hvaležni za človekoljubno pomoč, ki prihaja, vendar moramo misliti na to, kako uporabiti ta sredstva, da bi ustvarili nova delovna mesta. Za zdaj je seveda dovolj deliti vrečke s kruhom in drugim potrebnim. Zakaj pa ne bi začeli že sedaj ustvarjati nekaj, kar bi ljudem lahko omogočilo, da bodo sami imeli denar in si te stvari kupili?

Ne verjamem, da se lahko vojna konča z uporabo orožja. Trenutno vidimo boj med tem, kdo je močnejši: mi ali Putin, ta boj pa za seboj pušča ruševine. Tako bomo imeli v srcu Evrope porušen narod, ljudi na begu, ljudi brez prihodnosti.

Odločili smo se, da bomo odprli nekaj pekarn. Seveda poteka vse še zelo počasi, ne tako hitro, kot bi si jaz želel, vendar se mi zdi pomembno že to, da sejem te zamisli. Mnogi se namreč ne bodo vrnili domov. Če jim ponudimo samo hrano, jih smatramo kot pol ljudi. Moramo jim povrniti dostojanstvo tako, da jim damo zaposlitev, da se bodo čutili bolj človeški, saj bodo svojim družinam lahko prinesli denar, ki ga bodo zaslužili.

Kaj pričakujete sedaj? Kako se lahko vojna konča?

Ne verjamem, da se lahko vojna konča z uporabo orožja. Trenutno vidimo boj med tem, kdo je močnejši: mi ali Putin, ta boj pa za seboj pušča ruševine. Tako bomo imeli v srcu Evrope porušen narod, ljudi na begu, ljudi brez prihodnosti. Mislim, da si Evropa ne želi tega. Mislim, da si Evropa želi demokratične Ukrajine, kamor se bodo ljudje vrnili in si začeli graditi svojo prihodnost.

Mislim, da sta poti dve: najprej gotovo molitev, potem pa resničen in pristen dialog, ki bi lahko umiril vojno. Po mojem mnenju se vojna ne bo kar naenkrat končala, ampak bo prešla v neko umirjeno stanje, v katerem nihče ne bo znal točno povedati, kdaj se je končala. Mislim namreč, da ukrajinska vlada ne bo končala vojne in da se tudi gospod Putin ne bo odločil končati vojne.

Želela sem vas vprašati še nekaj glede ruske propagande. Slišali smo, da so ruski mediji že več leti poročali proti Ukrajini, sedaj pa ljudje lahko spremljajo samo uradne medije, vse ostale so prepovedali.

Lahko naredim primerjavo s Slovenijo, kamor vsake toliko časa odpotujem. Propaganda je nekaj, kar je ostalo po sovjetskem režimu. Podobno se je dogajalo tudi v državah nekdanje Jugoslavije. Takšni režimi so narode držali skupaj s silo in informacijami. Zato je Rusija obdržala celoten informacijski aparat iz Sovjetske zveze. Pa ne govorim samo o informacijah, ki jih ljudje lahko slišijo po televiziji, ampak tudi v šoli. Še vedno imajo namreč ure politike v šolah, pa tudi v cerkvah, kjer se o Zahodu govori samo v tej luči, da imajo istospolne pare in parade ponosa. Ljudje v dobri veri temu verjamejo. Tudi jaz bi verjel, če bi bil na njihovem mestu. Vsakodnevno so namreč bombardirani samo s temi novicami. Tudi če imajo na televiziji dva ali tri kanale, vsi govorijo enako.

Jaz sem doživel različne izkušnje po več evropskih državah in zato močno verjamem v dialog, ki se odvija znotraj skupin ljudi. Zakaj? Ljudem pri nas nismo omogočili prostora, kjer bi lahko razpravljali o politiki in o družbenih vprašanjih. Meni se zdi pomembno, da bi oblikovali takšne skupine, kjer bi informacije lahko krožile in kjer bi lahko posameznik oblikoval svojo civilno zavest, ko lahko sprejme tudi mnenje drugačnega.

Pri nas nismo oblikovali te civilne družbe. Premalo smo vlagali v razvoj odgovornega državljanstva. Zato se lahko z ljudmi dobro manipulira. Na primer, moji starši, ki živijo na Zahodu Ukrajine, so bili vzgojeni tako, da močno nasprotujejo Rusom. Če torej na teh območjih govoriš rusko, si njihov nasprotnik. Jaz pa po drugi strani verjamem, da Putin ni Rusija. Ruski narod ni Putin. Dezinformacije torej obstajajo in nič nam ne zagotavlja, da jih ne bo tudi v prihodnosti. Kako pa naj nanje odgovorimo? V raznih skupnostih, skupinah, gibanjih, ki oblikujejo civilno zavest državljanov.

Vojna bo gotovo spremenila mnenje ljudi, da ne bodo več toliko verjeli v ruski svet, kot ga imenujejo. Vidijo namreč, kaj to pomeni: uničevanje mest in podobno. Do zdaj se z Rusi nisi mogel odkrito pogovarjati, ker so rekli, da jih nadzorujejo. Po drugi strani pa so tudi govorili, da ne živijo tako slabo. Sedaj, ko so jih doletele evropske sankcije, pa že mislijo drugače. Torej so te sankcije, ki so jih že močno prizadele, močno orožje. Žal mnogi še vedno verjamejo medijem, da v Ukrajini ni vojne. Prepričani so, da civilisti tukaj ne umirajo. Po mojem je treba ustvariti nek protistrup proti temu.

Tudi vaš predsednik Volodomir Zelenski je zmagal tako, da je uporabljal družbena omrežja. Tudi zdaj jih uporablja, ko večkrat na dan pošilja sporočila. Kaj pa pravite na to?

Moram iskreno povedati, da nisem volil za Zelenskega. Zame je bil komik. Resnično komik. Spraševal sem se, kaj lahko sploh pričakujem od nekega komika, ki bi ga rajši videl na odru, kot pa v politiki. O njem so govorili tudi, da se drogira, da se čudno obnaša... Po drugi strani pa je v stiku z mladimi znal uporabljati njihov jezik. Uporabljal je namreč tik tok in vsa ta družbena omrežja. Našel je neposreden stik s tistimi mladimi, ki že imajo pravico do volitev.

Zdaj pa sem spremenil mnenje o njem. Ponosen sem na to, da je moj predsednik. Uspel je iz drugih predsednikov narediti komike, ker se je odločil, da bo ostal v Kijevu. Ne vem, če se je zavedal, kaj je storil, vendar pa je s tem svojim dejanjem mnogim dal moči. To, kar objavlja na tik toku in drugih omrežjih, nam pomaga razumeti, da nekoga skrbi za nas in da hoče ustvarjati odprte odnose. Rad ga poslušam. Potem imamo še enega župana, ki počne podobne stvari, se tudi šali in to je ljudem všeč.

Počasi, počasi začenjamo razumeti, da smo mi sami odgovorni za naše vasi in naša mesta.

Zelenski sedaj za naš narod postaja junak. Tega smo si želeli. Kot Slovani si vedno želimo nekega cesarja, nekega močnega voditelja. Leta 2004 smo v oranžni revoluciji ustvarili cesarja Juščenka v prepričanju, da bo storil vse sam, mi pa lahko mirno doma počivamo. To se ni zgodilo in mi smo bili razočarani.

Leta 2014 smo ustvarili novega cesarja Porošenka in mislili, da bo on poskrbel za vse. Pa ni bilo tako. In prav v tem je smisel odgovornega državljanstva – ne misliti, da bo nekdo drug vse naredil namesto tebe, če je na primer na hodniku bloka vse umazano, če na ulici ne dela luč, če je povsod umazanija. Počasi, počasi začenjamo razumeti, da smo mi sami odgovorni za naše vasi in naša mesta.

Pri vas v Sloveniji so stanovanjski bloki čisti. Pri nas pa ni tako. Na hodnikih je vse umazano in zanemarjeno, stanovanja pa so urejena in čista. Zakaj? Zato, ker hodniki ne pripadajo nikomur. Ni torej te državljanske zavesti.

Gre torej za ostanke komunizma?

Da, prav tako je. In Zelenski prinaša povsem nov pogled na komunikacijo in na ustvarjanje politike, kot smo ga bili navajeni do sedaj. Ne glede na svojo preteklost, je eden od tistih, ki so nam dali moč, da gremo naprej. Sam sebe je označil za odprtega vernika, torej odprtega vsem verstvom. Vendar je kljub temu govoril o Bogu, verjel je v molitve.

Mislim, da smo ustvarili junaka, ki nam pomaga iti naprej in nam daje pogum, da se upremo. Po mojem mnenju je že dosegel velik uspeh, tudi s političnega vidika. Verjetno bo znova izvoljen, če le v pogajanjih ne bo izgubil večjega dela ukrajinskega ozemlja. Za ljudi namreč postaja junak. Medtem ko ga mnogi v preteklosti, ker je bil komik, niso preveč marali, ga sedaj vsi občudujejo.

Smo v postnem času. Kako ga živeti, da bi tudi mi prispevali k miru?

Govoril bi o dveh vrstah miru: notranji in zunanji mir. Mogoče smo premalo mislili na notranji mir: biti v miru s samim seboj. Če imam rad samega sebe, ne bom imel težav graditi mir z mojim bližnjim, ne bom imel težav ustvarjati iskrenega dialoga z ljudmi, ki so ob meni. V tem postnem času bi vsakega od nas povabil, da najde ta notranji mir, da se ozre v lastno srce in se vpraša: Kaj Bog hoče od mene?

V teh dneh sem doživljal takšne stvari, da sem se vprašal: Ali poznam Boga? Študiral sem teologijo, živel sem duhovno življenje tudi z drugimi, prebral sem mnogo knjig. Sedaj pa sem se vprašal, ali v resnici tudi živim z Bogom. Nikoli se do zdaj nisem spraševal, ali Bog živi v meni. Postavljal sem si ta in mnoga druga vprašanja. Vse je odvisno od mene, od mojega srca. Ni dovolj poznati Boga, brati o Njem, vedeti, da obstaja Sveto pismo. Pomembno ga je imeti v srcu. Pomembno se je vprašati zakaj in skupaj z Njim najti odgovor. Pomembno je te korake narediti skupaj z Njim in Zanj.

Iz Kijeva sem zbežal, ko so že padale bombe, ko so nad nami letala letala in sem slišal zvok šviganja krogel. Takrat sem pomislil, da nisem sam, da imam Očeta, ki me varuje. Vsak kraj, kjer sem bil, je tako postala kapela, saj smo z ljudmi, s katerimi smo se srečevali, začeli moliti. Ustvarjale so se povsod te majhne kapele. Naši politiki pravijo, da je treba pokriti nebo nad Ukrajino. Jaz pa pravim, da smo ga mi z našimi molitvami že prekrili.

Dogajajo se neverjetne stvari: evropske države so se odprle za pomoč, mi sprejemamo povsem neznane ljudi na naše domove. Zato bi predlagal, da bi v tem postnem času naredili notranje spreobrnjenje. Ni dovolj iti na ulice z zastavami in vzkliki k miru. Vojna se je začela, ker je nekdo imel prevelike ambicije. Nekdo si je želel drugega podrediti. Govoril je in ni ustvarjal dialoga brez predsodkov. Vse pa se začne v srcu.

Meni in vsakemu od vas želim, da bi po tem postnem času lahko rekli, da ne samo poznamo Boga, ampak živimo z Njim. V Njem pa najdem vsak odgovor, kako iti naprej.

Hvala gospod Mihajlo, z vami smo, vsak dan molimo za mir, tako po župnijah, kot po raznih skupinah in gibanjih.

Hvala vam! To nam daje moč, saj se zavedamo, da nismo sami in da nekdo moli za nas.

Pogovoru boste na radiju lahko prisluhnili v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve v nedeljo ob 9.00.