Matjaž Zupan (1969-2021): »Ko človek umre, pade v Božje naročje«

Naš gost | 01.01.2022, 20:01 Mateja Feltrin Novljan

Tokratna oddaja Naš gost je nastala na podlagi arhivskih posnetkov oddaj, posvetili pa smo jo duhovniku mag. Matjažu Zupanu, ki se je 29. oktobra 2021 v gorah smrtno ponesrečil. Nazadnje je bil župnik v Srednji vasi v Bohinju, ko je bil na Suhi pri Škofji Loki, je večkrat sodeloval v različnih oddajah na Radiu Ognjišče.

Spominska oddaja je nastala na podlagi arhivskih posnetkov Radijskih katehez, ki smo jih posneli julija 2015, ko smo govorili o tem, da Bog ne gre na počitnice, in oktobra 2015, ko smo se posvetili molitvi rožnega venca. Aprila 2017 pa je Matjaž Zupan v Petkovem večeru z nami podelil romarsko doživljanje Svete dežele.

V eni od katehez je razmišljal tudi o tem, kako sprejeti Božjo voljo ob tragedijah, nesrečah. Te njegove besede naj opogumijo vse žalujoče: »Gotovo je ravno to, da kakšne tragedije, nesreče marsikaj postavijo pod vprašaj, predvsem zato, ker mi gledamo več ali manj samo na to življenje in mislimo, da je s smrtjo vsega konec, ampak to je ali pomanjkanje znanja ali pomanjkanje razsežnosti našega duha. Kajti tudi če človek umre, se ne zgodi nič drugega, kot da pade v Božje naročje. Smrt ni tragika, je pot v večno življenje. Gotovo je bridkost ali križ, kot rečemo, vedno preizkušnja v veri, a apostol Pavel pravi: »Vztrajajte v preizkušnjah.«

Življenjska pot Matjaža Zupana je bila duhovno bogata, a gledano s človeškimi očmi, prekratka. S svojim rojstvom je kot drugi otrok 8. marca 1969 v Kranju razveselil mamo Tončko in očeta Draga. Krščen je bil v župniji Kovor, potem pa so se preselili v Naklo, kjer je prejel vse ostale zakramente, tam je pel tudi novo mašo – za geslo si je izbral: Mati, svetuj nam na zemeljski poti.

Preden je zaslišal božji klic, je po Srednji gradbeni šoli nadaljeval študij na Fakulteti za gradbeništvo, ga uspešno zaključil, se zaposlil in gradil ceste in mostove.

V globoki veri je spoznal, da je poklican k graditvi drugačnih cest in mostov, takšnih, ki vodijo k Bogu. V ljubljanski stolnici je bil posvečen 29. junija 2002, novo mašo je pel v župniji Naklo, potem je bil po dve leti kaplan v župnijah Železniki in Trnovo, od leta 2006 je bil župnijski upravitelj, od leta 2007 do 2020 pa župnik na Suhi pri Škofji Loki. Vmes je bil še od leta 2014 do 2015 upravitelj v župniji Reteče in od leta 2017 do 2020 upravitelj župnije Žabnica.

Svoje življenje je že v mladih letih posvetil Brezmadežnemu srcu device Marije in o njej napisal magistrsko nalogo z naslovom Marijino mesto v skrivnosti Svete Trojice.

Na Suhi smo rekli, da je »Biblija na dveh nogah« in »duhovni almanah«. Z njim smo uresničevali velike načrte, nikoli ni ostal le pri besedah. Občudovali smo, ker je znal iz malo sredstev narediti veliko in bil je več kot dober gospodar, bil je moder pri načrtovanju in skrben pri uresničevanju.

Znal je poslušati nas, male ljudi in biti z nami iskren. Avgusta 2020 smo se na Suhi od njega zelo težko poslovili, a vedeli smo, da bo svoje darove živel drugje, zato smo bili pomirjeni, saj nismo slutili …

Premestili so ga v Srednjo vas v Bohinju, kjer se je usodnega 29. oktobra 2021 v osrčju gora, ki jih je tako ljubil, sklenilo njegovo zemeljsko romanje.

V sredo, 3. novembra 2021 smo ga v Naklem pospremili k večnemu počitku. Nadškof Stanislav Zore, ki je ob somaševanju šestdesetih duhovnikov vodil sveto mašo, je ob koncu homilije povedal: »Ne vem, kje je pokojni Matjaž omahnil iz časa v večnost. Vem pa, da je na vrhu Ogradov postavljen križ, znamenje našega odrešenja. Na Ogradih je zrl čudovit prizor zlato rumenih trav v jesenskem soncu. Iskreno mu želimo, da bi bil deležen večnega Sonca, ki je zase reklo: Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje.« Spomladi bodo na Ogradih zacvetele planike in murke. Naj tudi po njegovi prošnji vzcvetijo novi duhovni poklici v naši škofiji.«

V svoji duhovni oporoki je Matjaž Zupan zapisal, da želi biti pokopan ob starših v Naklem, a mati in oče sta ga skupaj s sestrama in bratom pospremila k prezgodnjemu grobu. Že čez nekaj dni je prenehalo biti tudi očetovo od bolezni in bolečine utrujeno srce, sedaj je pokopan ob svojem sinu. Naj počivata v miru in se veselita pri Bogu, saj kot je dejal pokojni Matjaž: »Smrt ni tragika, je pot v večno življenje.«