Jože Mlakar
Nemško mesto s pravnim mnenjem
Komentar tedna Jože Mlakar
Za današnji nagovor bi se morda spodobilo, da spregovorim nekaj o božiču, prazniku Jezusovega rojstva. A za resen pogovor o tem bi morali povabiti nekoga, ki bi zmogel prepričljivo govoriti o veličini tega praznika.
Zase ne vem, če bi se zmogel ogniti komentarju ob televizijski reklami za ležišče dormeo, po katerem se valja v rdeče odet Božiček. Precej več nejevolje in celo skrbi mi je vzbudil članek v spletnem časopisu Domovina z naslovom: Nemško mesto s pravnim mnenjem nad uporabo "dame in gospodje" in podobnih "spolno nepravičnih" izrazov
Zato prosim poslušalce Radia Ognjišče, da z razumevanjem sprejmejo mojo zaskrbljenost in nejevoljo ob branju tega besedila, ki sicer ni prvo in edino s to tematiko. Zaradi vsega, kar je tam zapisano se mi zdi primerno, da k članku z gornjim naslovom dodam nekaj svojih misli. Brez zadržka trdim, da je uporaba in promocija »pravičnih« oziroma »nevtralnih« poimenovanj moških in žensk kaprica preobjedenih in zdolgočasenih aktivistov, ki so izgubili stik z resničnostjo bivanja moških in žensk. Ne sanja se jim, kaj na tem planetu pomeni živeti in kako živeti.
V petdesetih let prejšnjega stoletja sem odraščal na hribovski kmetiji in v tem prispevku bi rad opisal, kakšno je bilo takrat življenje in kako sem ga doživljal. Kot desetleten fant sem moral (poleti) vstajati ob petih zjutraj, pojesti zajtrk (kruh in belo kavo) in odgnati na pašo sedem krav in pet ovac. Okoli enajstih dopoldne sem smel od rose do pasu moker živino prignati domov, potem pa je sledilo še celodnevno delo na travnikih in njivah. Takrat je bilo delo ločeno na moška in ženska opravila. Moško delo je bilo praviloma težje in nevarnejše. Pri hiši, ki jo opisujem, to je bila hiša mojih starih staršev, je bil ded še pri močeh, še bolj pa dva krepka sinova, stara nad dvajset let. Ko še ni bilo motornih žag in traktorjev, so pozimi hodili v gozd podirati drevesa in spravljati les do prve gozdne poti. Hlode so vlačili z voli, ki so se včasih vedli zelo nepredvidljivo. Še danes sodi delo v gozdu med tri najbolj nevarne poklice.
Med tem je mati pomolzla krave, nakrmila prašiče in kokoši, potem pa si je vzela kakšno urico prosto, da sta s sosedo malo poklepetali in popili kavo. Okoli štirih popoldne so se moški utrujeni, lačni in premočeni od snega vrnili domov. Stari ata je imel privilegij, da mu je mati prinesla lavor s toplo vodo, da si je v njem umil in omehčal utrujene noge.
Tako sem videl in doživljal življenje v tistem času. O enakopravnosti moških in žensk se ni govorilo, še manj o enakosti. Vedeli pa smo, da otrok pri petem letu starosti že lahko pase krave, vedeli smo, kakšno delo je primerno za ženske in kakšne so dolžnosti moškega, predvsem moža in očeta. Ne vem, kako bi si morali po pravilih današnjih razsvetljencev in prebujencev razdeliti delo, da ne bi kršili človekovih pravic enakosti. Saj vemo, da je bila v tistih zaostalih časih ženska priklenjena k štedilniku, moški pa je v gostilni zapravljal denar.
Kaj je že to emancipacija? Od česa že? Da bi smela tudi ženska hoditi v gozd napravljati drva in kidati gnoj v hlevu? Seveda so vse to počele, a ne zaradi emancipacije in enakopravnosti, ampak, ker so morale, ker je mož zbolel ali padel v vojni, ali ker se je zapil in zapravil imetje. Smo bili zaradi vsega tega, kar se nam je dogajalo, in ker nismo vedeli, kaj je enakost in kaj spolno pravičen jezik, divjaki? Naj pojasnim, da moj prispevek ni naperjen proti istospolni ljubezni. Tisti, ki teh čustev ne poznamo, o tem ne moremo soditi. Vsi ljudje ne glede na barvo kože, politično prepričanje, vero ali spolno usmerjenost so vredni naše enake pozornosti in prijaznosti.
Ne moremo in ne smemo pa se sprijazniti z nasilno preobrazbo naše kulture, ki se izraža predvsem z maličenjem jezika, ki ruši ne samo evropsko kulturo, ki se je gradila skoraj tri tisočletja, temveč postavlja na glavo tudi naše medsebojne odnose. Dogaja se nam nekaj, kar še nismo doživeli, s čimer se še ne znamo spopasti in ki, po mojem mnenju, ogroža prihodnost naših otrok. Smo že sredi konflikta, za katerega ne vemo, kako se bo razrešil. Napadena nista samo evropska kultura in jezik, še bolj srdito in brezobzirno tudi naša vera in krščanstvo. Prav v tem predbožičnem času si je neki aktivist, ambasador za dobrobiti LGBTQ oseb v Evropskem parlamentu, privoščil nesramno karikaturo Marije in Jožefa kot homoseksualni par, pri čemer je Mariji »posodil« svojo lastno glavo. Se mora zgoditi nekaj hudega, izbruh vojne, padec kometa ali izbruh orjaškega vulkana, da bomo rešeni teh novodobnih neumnosti? Ali pa se uprimo vsi, »ki smo (po Prešernu) zato se zbrat'li, ker dobro v srcu mislimo; dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi«.
