FOTO: Škof Matjaž kmetom: Očetov blagoslov iz nas dela Božje otroke, srečne in svobodne ljudi

Novice | 10.10.2021, 11:24 Petra Stopar

Kmetje so se zbrali na 18. vseslovenskem srečanju na Ponikvi, »pri Slomšku, ki je kmetom navdih, učitelj in priprošnjik, ter pri evharistiji, ki kmečko in vsakršno človeško delo povezuje, prenavlja, plemeniti in daruje,« je nagovor začel celjski škof Maksimilijan Matjaž. Zbrane je uvodoma nagovoril tudi škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji Leon Novak.

Celjski škof Maksimilijan Matjaž je v pridigi po evangeliju poudaril pomen dela kmetov in kmetic, pa tudi na splošno ljudi, ki vse življenje ustvarjajo in garajo. Pojasnil je Slomškovo modrost, ki je letos geslo srečanja na Ponikvi: Očetov blagoslov otrokom dom podpira. Po besedah škofa lahko pod temi besedami razumemo, da bo otrok, ki bo čutil očetov blagoslov v svojem življenju, močan in srečen. »Nobena preizkušnja ga ne bo podrla, ker ve, da je sprejet in ljubljen. Koliko večjo moč ima šele blagoslov nebeškega Očeta. Ta nam je v svojem Sinu dal vse,« je še dejal celjski škof. Njegovo pridigo si lahko v nadaljevanju v celoti preberete.

Za srečo namreč ni tako pomembno, kaj in koliko delaš, ampak za koga in kako delaš.

Tudi evangeličanski škof Leon Novak je izhajal iz teme srečanja, ki se po njegovem nanaša na očetovstvo in njegovo vlogo v družini, družbi, še posebej pa na kmetiji. To je opisal na primeru večje kmetije v Pomurju, ki se ukvarja z živinorejo in obdeluje 380 hektarov kmetijskih površin. Na kmetiji živijo, delajo in se učijo oče, sin in vnuk, med njimi pa po škofovem mnenju vlada medsebojna povezanost, spoštovanje in prenašanje znanja. Takšna kmetija ima po besedah škofa Novaka »perspektivo, saj člani takšne družine sobivajo na temelju ljubezni, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja«. Tudi on je povabil k prošnji Bogu, »da nas blagoslovi z darom pravega očetovstva, da bomo odsev nebeškega Očeta v tem svetu«.

Kmete in kmetice je pri sveti maši pozdravil tudi predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič, ki je orisal aktualne izzive, s katerimi se soočajo. »Kakšna bo naša prihodnost v pogojih, ki jih opredeljuje stiska pandemije, koliko naše delo velja v očeh sodržavljanov, ga še cenijo kot vrednoto, ali pa je vprašanje pristne, domače hrane v izobilju nekontrolirane, lahko dostopne hrane z vseh koncev sveta, sploh še vprašanje, ki obremenjuje sodobnega človeka?« je razmišljal Žveglič in opozoril, da število kmetij v Sloveniji upada, stopnja samooskrbe pa se je v treh desetletjih nevarno znižala.

Mlajše generacije praviloma vidijo reči drugače, zato je treba storiti vse, da ohranimo slovensko kmetijstvo v obsegu, ki bo omogočal prehransko varnost vseh državljank in državljanov.

Po sv. maši na Ponikvi je sledila akademija, katere gost je bil ob 30-letnici samostojnosti Slovenije prvi kmetijski minister Jože Osterc. V sklopu Kmetijske oddaje na Radiu Ognjišče se je z njim pogovarjal radijski voditelj Robert Božič.

Pridiga škofa Maksimilijana Matjaža na Ponikvi

Zbrali smo se pri Slomšku, ki je kmetom navdih, učitelj in priprošnjik ter pri evharistiji, ki kmečko in vsakršno človeško delo povezuje, prenavlja, plemeniti in daruje.

Slomška in kmeta povezuje molitev za modrost in preudarnost, o čemer govori prvo berilo: »Molil sem in dana mi je bila preudarnost, klical sem in name je prišel duh modrosti. Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole ... Bolj kot zdravje in lepo postavo sem jo vzljubil; ... Hkrati z njo so prišle k meni vse dobrine, po njenih rokah neizmerno bogastvo«. (Mdr 7,7-11). Sama narava kmečkega dela navaja kmeta k preudarnosti, modrosti in skromnosti. Kmet mora znati opazovati, prisluhniti, modro načrtovati in zvesto delat. Misliti mora na celo leto: v časih preobilja na čas zime in stiske, ob nesrečah in izgubah pa ne obupati, ampak preudarno in odločno delovati. Slomškov poziv rojakom k marljivi preudarnosti je aktualen tudi danes: »Tožiti nad slabimi časi ljudje dobro znajo. Zdihovati, da so ljudje čedalje hujši, slišimo marsikoga. S tožbami ne bomo poboljšali sveta, ne sami sebe. Prizadevajmo si vsak po svojem stanu pošteno in prav krščansko živeti... in vsa, še tako majhna dela, zvesto opravljati ter tudi majhnih dobrih del veliko storiti.«

Kot učitelj Modrosti se predstavi tudi Jezus v današnjem evangeliju (Mr 10,17-30). Sreča se z bogatim mladeničem, ki ga sprašuje, kaj naj še naredi, da bo deležen večnega življenja. Vse življenje je izpolnjeval zapovedi, bil priden in marljiv, pa vendar ni srečen. Nekaj mu je manjkalo, zato je odšel žalosten stran od Jezusa. Tudi tu lahko potegnemo paralelo s sodobnim človekom, tudi kmetom. Koliko je danes ljudi, ki delajo in garajo, ki morda tudi veliko ustvarijo, pa niso srečni. Tudi med nami vernimi je podobno. Marsikdo bi morda lahko rekel: Vse to sem izpolnjeval že od mladosti, pa mi še vedno nekaj manjka; hodim k maši, molim, izpolnjujem zapovedi, pa nisem vesel, srečen, svoboden kristjan. Nekaj mi manjka. Kot mladeniču, ki je žalosten odšel. Sveto pismo pravi, da je imel veliko premoženje. To lahko pomeni marsikaj. Gotovo nekaj, kar ga skrbi, kar ga oklepa, da ni svoboden, kar ga preganja, kar ga je strah, pred čemer beži in taji.

Vsak bi se lahko vprašal, kaj je tisto, kar mi manjka, da nisem svoboden, da nisem srečen ob svojem delu, v svoji veri? Odgovor je v resnici preprost. Na začudeno vprašanje učencev, kdo se potem sploh more zveličati, je Jezus jasen: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu.« Nihče se ne more sam odrešiti. Tudi še s tako veliko pobožnostjo in pridnostjo ne! Nihče se ne more sam osrečiti, še s tako pridnim in trdim delom ne. Resnično osrečuje samo ljubezen. To pa je dar, ki ga lahko sprejmeš samo po drugem. Za srečo namreč ni tako pomembno, kaj in koliko delaš, ampak za koga in kako delaš. Vsak starš in vsak kmet ve, da ga pri delu najbolj osrečuje misel na ljubljene, ki jih bo lahko osrečil s svojim delom. Kdor ne uspe najti pravi srčni motiv za svoje delo, ne bo mogel biti ob delu nikoli res srečen.

Slomškova modrost, ki je vodilo današnjega obhajanja nedelje kmetstva, nam lahko odpre rešilni pogled: Očetov blagoslov otrokom dom podpira. Z drugimi besedami: Očetov blagoslov razkriva otroku, kdo on je: Ljubljeni otrok, ki mu je oče vse dal, ki ga ljubi, varuje in bo ostal zvest do konca. Otrok, ki bo čutil očetom blagoslov v svojem življenju, bo močan in srečen. Nobena preizkušnja ga ne bo podrla, ker ve, da je sprejet in ljubljen. Koliko večjo moč ima šele blagoslov nebeškega Očeta. Ta nam je v svojem Sinu dal vse. Po krstu se je naselil v nas. Vsaka Evharistija pričuje, kako sprejema za svoje delo naših rok in sadove narave, kako vstopa v te darove, jih spreminja in nam jih vrača kot nebeško hrano za življenje, ki ne mine. To je čudež rojstva od zgoraj, ki se ponavlja pri vsaki sveti maši in ki iz našega dela in naših naporov ustvarja najplemenitejše darove – ljubezen, ki ne mine.

Prosimo torej za tisto eno, najpomembnejše – za Očetov blagoslov, ki iz nas dela Božje otroke, srečne in svobodne ljudi. AMEN
Škof Maksimilijan