"V blagostanju živimo v iluziji, da smo samozadostni, da ne potrebujemo Boga."

Papež in Sveti sedež | 03.10.2021, 15:54 s. Brigita Zelič

Papež Frančišek je pisani množici vernikov, ki se je danes opoldne zbrala na Trgu sv. Petra v Vatikanu želel približati lepoto in pomen manjhnosti, ki jo Jezus blagruje. Jezusovi učenci so bili deležni njegovega ogorčenja, ko so ga hoteli razbremeniti in obvarovati pred množico ter preprečiti, da bi do njega prišli otroci. Kako je utemeljil ogorčenje, je sveti oče povedal v nadaljevanju.

Jezus ni ogorčen nad tistimi, ki se z njim prepirajo, ampak nad tistimi, ki mu ve želji, da bi ga razbremenili, jemljejo otroke. Sveti oče je spomnil na evangeljski odlomek izpred dveh tednov, ki opisuje, kako Jezus objema otroka in se poistoveti z malimi: učil je, da je treba najprej služiti prav malim, torej tistim, ki so odvisni od drugih, ki potrebujejo pomoč in je ne morejo vrniti (prim. Mk 9,35-37). Pojasnil je, da je Jezus ogorčen zato, ker je vsaka žalitev, storjena malemu, revnemu, nezaščitenemu človeku, storjena njemu.

V blagostanju živimo v iluziji, da smo samozadostni, da ne potrebujemo Boga, kar je velika prevara, saj je vsakdo med nami bitje, ki potrebuje pomoč. Izkušnja nas uči, da zorimo v stiski.

Tokratni evangeljski odlomek nadaljuje in razširi ta nauk: "Kdor ne sprejme Božjega kraljestva, kakor ga sprejme otrok, ne bo prišel vanj" (Mk 10,15). Tu je novost: učenec ne sme le služiti malim, ampak mora tudi sam sebe prepoznati kot majhnega. Zavedanje, da smo majhni, da potrebujemo odrešenje, je nujno potrebno za sprejem Gospoda, je zatrdil sveti oče in v nadaljevanju dejal, da vendar na to pogosto pozabljamo. V blagostanju živimo v iluziji, da smo samozadostni, da ne potrebujemo Boga, kar je velika prevara, saj je vsakdo med nami bitje, ki potrebuje pomoč. Izkušnja nas uči, da zorimo v stiski. Ko se počutimo majhni pred težavo, pred boleznijo, ko doživljamo utrujenost in osamljenost, odpade maska površinskosti in naša radikalna krhkost se ponovno pojavi: to je naš skupni imenovalec, naš zaklad, saj pri Bogu krhkost ni ovira, ampak priložnost.

"Dejansko prav v krhkosti odkrijemo, kako zelo Bog skrbi za nas. Današnji evangelij pravi, da je Jezus najbolj nežen do najmanjših: "Vzel jih je v naročje, jih blagoslavljal in polagal nanje roke" (v. 16). Nasprotja, situacije, ki razkrivajo našo krhkost, so priložnosti, privilegirane možnosti za izkušnjo njegove ljubezni. Tisti, ki vztrajno molijo, to dobro vedo: v trenutkih teme ali osamljenosti postane Božja nežnost do nas - tako rekoč - še bolj prisotna...."

Opoldanski nagovor je sklenil s povabilom, naj Devico Marijo danes prosimo za veliko mislost majhnosti, da bi tako bili otroci, ki zaupajo Bogu Očetu in so prepričani, da ne bo pozabil poskrbeti za nas.