Papež Frančišek | (foto: Divisione Produzione Fotografica)
Če hočeš biti prvi, se moraš v vrsti postaviti nazaj, biti zadnji in služiti vsem
| s. Brigita Zelič
Po apostolskem potovanju na Madžarsko in Slovaško, je papež Frančišek danes opoldne znova na Trgu sv. Petra v Vatikanu nagovoril zbrane romarje. Ob evangeljskem odlomku 25. nedelje med letom je skušal približati veličino evangeljske majhnosti, ki zmore človekovo srce napolniti z resničnim veseljem. Po molitvi angelovega čaščenja in blagoslovu je nato vsem, ki so jih v Mehiki prizadele močne poplave, zagotovil svojo duhovno bližino. Nato je opozoril še na osebe, ki jih iz raznih vzrokov po krivici zadržujejo v tujih državah, da bi mogle doživeti pravičen razplet situacije.
V opoldanskem nagovoru nam je papež Frančišek želel približati, v čem je naša prava veličina. Ob evangeljskem odlomku iz 9. poglavja Markovega evangelija, kjer se apostoli v pogovoru potegujejo za prva mesta in jim je Jezus postavil za zgled otroka, je sveti oče pojasnil. »Če hoče biti kdo prvi, naj bo zadnji od vseh in vsem služabnik" (v. 35). Če hočeš biti prvi, se moraš v vrsti postaviti nazaj, biti zadnji in služiti vsem. S tem klenim izrazom Gospod sproži preobrat: spremeni merila, ki določajo, kaj je zares pomembno. Vrednost osebe ni več odvisna od vloge, ki jo zavzema, od uspeha, ki ga ima, od dela, ki ga opravlja, od denarja v banki; ne, ne, ni odvisna od tega; veličina in uspeh imata v Božjih očeh drugačno merilo: merita se po služenju. Ni odvisna od tega, kaj imaš, ampak od tega, kaj daješ. Hočeš biti prvi? Strezi. To je pot.«
Če torej želimo slediti Jezusu, moramo hoditi po poti, ki jo je on sam začrtal, to je po poti služenja. Še posebej, ko služimo tistim, ki nam nimajo s čim povrniti in z nežnim sočutjem sprejemamo njihove težave in potrebe, sami odkrijemo, kako nas Bog ljubi in sprejema. V malem, v ubogem človeku, ki mu služimo, tudi mi prejmemo Božji nežni objem, saj sprejemamo Jezusa.
Vprašajmo naj se: ali se jaz, ki sledim Jezusu in se zanimam za tiste, ki so najbolj zapostavljeni in verjamem, da je odličnost v služenju? In konkretno: ali posvečam čas neki "mali osebi", osebi, ki nima sredstev, da bi mi to vrnila? Ali skrbim za nekoga, ki mi ne more povrniti, ali le za svoje sorodnike in prijatelje? To so vprašanja, ki si jih lahko zastavimo.
Nagovor je sklenil s prošnjo, naj nam Devica Marija, ponižna Gospodova služabnica, pomaga razumeti, da nas služenje ne zmanjšuje, ampak nas dela večje. In da je več veselja v dajanju kot v prejemanju (prim. Apd 20,35).
