Kako in kje se duhovno napajata zakonca Perko?

Za življenje | 19.07.2021, 10:39 Rok Mihevc

Ljudje načrtujemo vse sorte za počitnice, kako bi se najbolje imeli, potem pa se ta užitek in sreča nekako večkrat izmuzneta. Se tudi vam kdaj to zgodi? Sredi počitnic sta bila v oddaji Za življenje z nami dr. Verena Perko in dr. Andrej Perko, ki vsako leto načrtujete tudi oddih za dušo na duhovnih vajah.

Tudi sama namreč nista »imuna« na kakršnokoli smolo, zato si običajno že vnaprej načrtujeta čas tudi za duhovno obnovo. Vsako leto gresta k patru Piju v San Giovanni Rotondo in v Assisi, na morje pa ne hodita že 30 let. Gresta tudi k klarisam v Nazarje in na ignacijske duhovne vaje v tišini s p. Silvom Šinkovcem.

Kaj po njunem mnenju s takšnim načinom preživljanja človek pravzaprav pridobi?

Verena Perko: »Zame so duhovne vaje tisti čas, ko odklopiš ves svet. Mi gremo ponavadi v Nazarje in celoten dan je razdeljen med dejavnosti, v katerih lahko resnično poglobljeno razmišljaš o sebi in svojem odnosu do Boga, svetega in drugih ljudi. Ob prebiranju odlomkov na določeno temo se posvetiš tistemu, za kar celo leto nisi imel časa. Vedno se namreč nekaj dogaja, kar je pomembnejše. Običajno greva na duhovne vaje v tišini, v katerih se ne izgubljaš v pogovarjanju, obdelovanju tem, ki niso pomembne in to je res poseben čas.«

Andrej Perko: »Ignacijske duhovne vaje pri p. Silvu Šinkovcu so zame posvečen čas. Ponavadi se nimamo časa toliko poglobiti sami vase in si ga ne vzamemo. Vendar je nujno potrebno, tako kot poskrbimo za telo, da poskrbimo za dušo in je prav, da se vzame vsaj en teden na leto, da si sam s sabo, da ni motečih dejavnikov, da se lahko poglobiš vase in v odnos do Boga in ljudi okoli sebe. Ljudje imajo predstavo, da so te duhovne vaje v tišini nekaj groznega, da si mazohist, če se tega lotiš, a ta izkušnja je tista, ki te skozi leto vleče nazaj. Prav čutiš, da je prišel čas za to, da se umakneš, da si v tišini, se poglobiš, to je krasna stvar.«

Brez odnosa človek ne more preživeti.

Kaj pa odnosi, ki si jih »zakuhamo«? Kako, da se tukaj ne znamo organizirati, ustaviti, kaj bi morali narediti, da bi imeli bolj znosne odnose in nas ne bi tako bremenili?

Verena: »Problem našega čase je ta grozovita razdrobljenost na tisoče stvari. To je »kazen božja« za vse stvari, ki jih imamo. Kajti stvari, ki nas obdajajo in si jih omišljamo, potem je treba za te stvari skrbeti. Prišli smo do dobe, kjer je pomembno vse drugo, razen človeka samega. Če ne skrbimo za vir, ob katerem se napajamo, za nekaj Božjega v sebi, smo hitro izčrpani in nimamo pravega stika sami s sabo in z drugimi.«

Andrej: »Brez odnosa človek ne more preživeti. Že ko se rodi, mora biti v pristnem odnosu z mamo, drugače je vse narobe. Ta odnos je bistven za človeka. Današnji čas temu ni naklonjen, pozabljamo na to, da se lahko uresničimo samo tako, da se dajemo, da gremo preko sebe v odnos z drugim. Že zjutraj se moraš vprašati, kaj bom jaz napravil, da bo moji ženi bolje in ne, kaj mora žena, da se bom jaz bolje počutil. Ponavadi izhajamo iz tega stališla, ko bo nekdo spremenil nek odnos do mene, takrat bom v redu. Vendar današnji čas poudarja ta individualizem, pozabljamo na solidarnost in na mojo vlogo pri tem odnosu, na moj aktiven del, kaj bom napravil, ne da bo meni dobro, ampak da bo ženi in otrokom dobro. Pozabljamo na dialoškost, kar je bistvo človeka, da se lahko uresničiš samo preko drugega, sam se ne moreš. Če pa nimaš zrcala, delaš neumnosti.«

Več pa v posnetku oddaje "Za življenje"