Poslanki iz SMC in NSi se v družini veselita diakona

Cerkev na Slovenskem | 09.07.2021, 14:36 Rok Mihevc

Za nami so mašniška in diakonska posvečenja. Letos so bili na praznik dneva državnosti v Šiški v Ljubljani v diakona posvečeni trije bogoslovci in sicer Janez Pavel Šuštar, Tadej Pagon in Rok Gregorčič. Še posebej pa je zanimivo to, da dva prihajata iz družin dveh poslank. Rok Gregorčič je sin poslanke Monike Gregorčič iz SMC, Janez Pavel Šuštar pa brat poslanke Tadeje Šuštar iz NSi. Za naš radio sta povedali, kakšni občutki so ju prevevali ob diakonskem posvečenju, pa tudi, koliko prostora ima versko življenje v državnem zboru.

Monika Gregorčič, poslanka SMC

Kakšni občutki so vas prevevali, ko je bil vaš sin posvečen v diakona?

Moram priznati, da so bili to kar mešani občutki. Po eni strani veselje, radost, ponos, po drugi strani pa tudi skrb. Iskreno pa tudi malce dvoma. Le gre za zelo veliko odločitev in skrb v smislu, ali je bila ta odločitev dovolj zrela, modra in pretehtana s sinove strani. Vsekakor je to odločitev sprejel popolnoma sam. Klic je začutil že pred leti, zato se je tudi odločil za ta študij in vstop v bogoslovno semenišče. In očitno je tudi tekom študija in let ta odločitev dozorela do končne faze.

Kakšno vlogo ima v vaši družini vera?

Iskreno moram povedati, da je vera v naši družini prisotna, vendar na malce manj tradicionalen ali pa na bolj konvencionalen način kot morda v kakšnih drugih družinah novomašnikov in diakonov. Namreč tudi sama izhajam iz meščanske družine intelektualcev, kjer so bili moji predniki vseeno malce bolj netradicionalno vzgojeni ali pa ne tako konservativno kot morda pri kakšnih drugih podobnih družinah.

Nekateri poslanci so mi za sinovo diakonsko posvečenje čestitali, kdor je za to seveda izvedel. Nisem pa tega sama nekako širila in se s to informacijo pohvalila, ker jo nekako smatram za intimno družinsko odločitev.

Koliko »prostora« ima vera med poslanci in v Državnem zboru?

Tega prostora ni prav veliko. Po eni strani ocenjujem, da je to tudi prav, saj sama versko življenje smatram za bolj osebno in intimno odločitev. Po ustavi gre tudi za ločene sfere. Je pa prav, da ima vsak, kdor želi, možnost svoje versko življenje živeti in javno izražati ko in če to želi. Nekateri poslanci so mi za sinovo diakonsko posvečenje čestitali, kdor je za to seveda izvedel. Nisem pa tega sama nekako širila in se s to informacijo pohvalila, ker jo nekako smatram za intimno družinsko odločitev.

Tadeja Šuštar, poslanka NSi

Kakšni občutki so vas prevevali, ko je bil vaš brat posvečen v diakona?

Na svojega mlajšega brata sem predvsem ponosna in vesela, da se je odzval Božjemu klicu. Diakonsko posvečenje je bil poseben dan za vso našo družino, saj je to dan odločitve za Bogu posvečeno življenje in celibat. To je dan, ko obljubi pokorščino, podobno kot je za zakonce poroka. Na ta dan smo se pripravljali v družini z devetnevnico in tudi sicer smo redno molili za bodočega diakona. To je bil dan zahvale za njegov duhovni poklic in prošnja za njegovo stanovitnost in zvestobo.

Kakšno vlogo ima v vaši družini vera?

Odkar se spomnim, smo vero v naši družini vedno konkretno živeli. Ni minil brez jutranje in večerne molitve, mami nas je vedno pokrižala pred odhodom v šolo, preden smo šli spat, pa oba z očetom. K maši hodimo tudi med tednom, kdor lahko, redno pa ob nedeljah, praznikih, prvih petkih in sobotah. Tako je vera sestavni del našega življenja in jo konkretno živimo, čeprav se kdo ponorčuje iz nas. Tako sem na primer na valeti ob zaključku osnovne šole, ko so za zabavo spremenili Oče naš tako, da se mi je zdelo, da se preveč norčujejo, vpričo vseh sošolcev in staršev stopila z odra. Brez vere si življenja ne predstavljam in se večkrat sprašujem kako zmorejo skozi vse stiske in težave življenja tisti, ki niso verni. Meni so v veliko pomoč zakramenti, ki jih tudi redno prejemam.

Brez vere si življenja ne predstavljam in se večkrat sprašujem kako zmorejo skozi vse stiske in težave življenja tisti, ki niso verni.

Koliko »prostora« ima vera med poslanci in v Državnem zboru?

V poslanski skupini NSi se večkrat pogovarjamo o veri. Včasih grem s poslanko Ivo Dimic tudi med odmori med sejami k frančiškanom k sveti maši, da prosiva za blagoslov pri delu v Državnem zboru. Seveda pa s strani opozicije doživljam tudi posmehovanja, posebno s strani članov Levice, ki mi v razpravah večkrat oponašajo vero in mi podtikajo laži in obenem se javno sprašujejo, kdo mi bo za to dal odvezo. Poslanec LMŠ, ki glasove volivcev pridobiva tudi s tem, da razglaša, da bere berilo, mi je nekoč vpričo vseh poslancev opozicije sarkastično pozdravil »hvaljen Jezus«, pa sem mu samo mirno odgovorila »na vekomaj, amen« in odšla naprej.