Biti moramo bolj vsi za enega in eden za vse. | (foto: PixaBay)
»Ne ti meni nekaj«
Via positiva Nataša Ličen
Živimo v zelo demokratični družbi, kjer ima vsak (lahko)svoj pogled in svoja prepričanja. S tem ni nič narobe, škoda je le, če na račun tega, ko za vsako ceno uveljavljamo svoje, lahko izgubljamo pri uresničevanju skupnega duha. Morda bi moralo biti med nami nekaj več »mušketirskega«, vsi za enega in eden za vse.
Slej ali prej bomo ugotovili, da samo zagovarjanje svojega prav ni učinkovito za skupno sodelovanje in razumevanje.
»Ljudje še vedno bolj verjamejo v tekmovanje kot v sodelovanje«, je gleda na svoje bogate izkušnje v oddaji »Via positiva« dejala mag. Nastja Mulej, edina licencirana trenerka in moderatorka de Bonovih orodij razmišljanja v Sloveniji: »Živimo v demokratični družbi, v kateri ima vsak pravico do svojega pogleda in potem je opažam žal tega skupnega delovanja, zavedanja da se potrebujemo, da skupaj uresničujemo dolgoročne cilje, izredno malo v naši kulturi. Bolj smo še vedno vajeni vsak zase, vsak mora znati vse in »ne ti meni nekaj«.
Urimo se v občasnem izstopu iz cone udobja. Delajmo vsakdanje stvari vsakič nekoliko drugače. Od nas je odvisno ali se odzivamo rutinsko ali ne.
»Vztrajajmo in omogočimo ljudem, pokažimo jim, da obstajajo tudi načini paralelnega razmišljanja, torej skupaj raziskujemo v isto smer, ne pa da se takoj napademo. Naš namen mora biti: Mi skupaj (ne jaz), za boljšo prihodnost vseh (ne samo mene), v prihodnosti (ne takoj zdaj). Še vedno je v nas preveč pračloveka, jaz, tukaj, zdaj, fajn. Pozabimo pa, kaj bo pa jutri in z ostalimi, vsi med seboj vplivamo drug na drugega, soodvisni smo. Potrebujemo se. Skupni cilj je za vse bolje in lažje.«
Kot moramo umsko in fizično nenehno vaditi, je treba tudi odnose vaditi. Če se zapiramo vase, izgubimo trening za komuniciranje, za odnose.
»Zato se je treba včasih prisiliti. Ko smo skupaj, ne samo podoba na drugi strani ekrana, je to velik doprinos. Živeti s polnimi pljuči je nekaj povsem drugega kot životariti.« Usmerjajmo svoje misli, učimo se metod, s katerimi lahko uspešno komuniciramo, doma kot v službi, kajti kot poudarja mag. Nastja Mulej, »človek je samo eden. To je vseživljenjsko delo«, priznava Nastja in v nasmehu pove, kakšen privilegij ima, ker metode uspešnega komuniciranja redno vadi skupaj z udeleženci delavnic, seminarjev in srečanj, ki jih vosi.
Več kot devetdeset odstotkov ljudi, kljub njihovi najboljši volji, ne more spremeniti svojih navad. Zato gre za vseživljenjsko odločitev. Treba si je redno reči, danes bom prevzel odgovornost za svoje misli.
Gre za naravnanost. Možgani so briljantno nekreativen organ, je dejal de Bono. So zelo nekreativen organ, narejeni so za skladiščenje informacij, ki jih razvrstijo v skladu z našimi že uveljavljenimi vzorci. Zato smo se naučili, ne delaj neznano, neznano je nevarno. Instinktivno zavrnemo, kar nam že od majhnega ni znano. Zato težko vplivamo na spremembe. Otrok za spremembo potrebuje tri mesece, odrasli tri leta. Lastne možgane je treba redno uriti. »Vsak izmed nas se lahko izboljša. Preživljamo se z rezultati svojih rok, svojih možganov. Ampak, ali ne bi bilo fino, da ne bi ves čas delali kot nori, da bi začeli delati kot pameti, da ne bi bili ves čas v konfliktih in zamerah, ampak bi vedeli, v teamu smo ljudje, ki skupaj zasledujemo isti cilj, dogovorimo se in to naredimo, tako bi nam ostalo tudi več prostega časa.«
