Jaklič, Zobčeva in Zupančič ob 30 letnici Slovenije o težavah slovenskega pravosodnega sistema

Slovenija | 24.06.2021, 10:53 Alen Salihović

Ob 30. rojstnem dnevu Slovenije smo v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« gostili kar štiri goste. Ustavnega sodnika Dr. Dr. Klemena Jakliča, vrhovna sodnika Barbaro in Jana Zobca ter nekdanjega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu Dr. Boštjana M. Zupančiča. V ospredje smo postavili tranzicijo pravosodja, razvoj demokracije, vlogo vodstvenih struktur v pravosodju ter izobraževanja na tem področju. Nismo pa mogli mimo vprašanja o medijih kot sodnikih na naši samostojni poti.

Jan Zobec: Ključne so močne, odporne, robustne institucije. Na obeh segmentih, tako institucionalnem kot na področju normativne integracije prebivalstva smo dokaj šibki.

Slovenska osamosvojitev je večplastna je uvodoma dejal vrhovni sodnik Jan Zobec. Na prvi ravni je nacionalna kar po njegovih besedah pomeni uresničitev večstoletnega boja za neodvisnost slovenskega naroda. »Je zmaga slovenske nacionalne identitete in kulture v najširšem pomenu besed. Dozoreli smo v nacijo. Osamosvojitev je pomembna tudi zaradi enotnosti, ki smo jo takrat izpričali na plebiscitu in nato to epohalno dejanje uresničili z razglasitvjo osamosvojitve ter končali s sprejemmom ustave. Take enotnosti do takrat še nismo pokazali. Kakovost osamosvojitve je tudi v njeni miroljubnosti, spravljivosti, blagohotnosti do tistih od katerih smo se osamosvajali. Nadaljnja kakovost je v dejstvu, da se nismo osamosvojili od, ampak smo se osamosvojili predvsem za. Osamosvojili smo se namreč za uresničitev demokracije, vladavine prava in človekovih pravic, ker v jedru slovenske osamosvojitve je človekovo dostojanstvo. In v tem pogledu smo primerljivi z ameriško in irsko revolucijo. Življenje v Jugoslaviji je bilo kratko malo neznosno, saj Jugoslavija ni delovala kot pravna država in v njej so se sistematično kršile človekove pravice« je bil jasen Zobec.

V nadaljevanju je bil kritičen do delovanja pravosodnega sistema. »Ideal pravne države so enakopravno svobodni državljani. Pogoji za to osvobajanje sta pa dva: država s svojimi institucijami, ki so zavezane vladavini prava in normativno integrirani posamezniki. To zadnje je v resnici sociološke, kulturološke in psihološke narave, odvisno je od vzgoje otrok, šolanja, prevladujoče kulture v določeni družbi. Vladavina prava pa je seveda tudi sociološko vprašanje. Ključne so močne, odporne, robustne institucije. Na obeh segmentih, tako institucionalnem kot na področju normativne integracije prebivalstva smo dokaj šibki,« je povedal Zobec in še dodal da ob pogledu nazaj vidi številne zamujene priložnosti. »V teh treh desetletjih bi lahko Slovenija dosegla bistveno več kot je in upam, da nam bo prihodnost bolj naklonjena.«

Boštjan M. Zupančič: Program slovenske levice ni nič drugega kot anti-Janša in to je samo eden od sistemov dogajanja in razpadanja moralnih norm, ki je danes pandemija.

Pravnik Zupančič, ki je bil nekdanji sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu je bil precej kritičen do te ustanove. Meni, da ta zaradi različnih interesov posameznikov ne zasleduje ciljev, ki si jih je zadala. Na vprašanje primerjave pravosodnega sistema pred osamosvojitvijo in po njej pa je odgovoril: »Pravosodje v tistem času je delovalo drugače. V določenem sektorju je bilo jasno prizadeto od režima, v drugih sektorjih pa ne. Tako, da tukaj ni enoznačnega odgovora, ki ga vsi ponavljajo češ, da smo zdaj pa dosegli spoštovanje človekovih pravic. Ne! Jaz se s tem ne strinjam.« Na vprašanje, kakšen je zunanji pogled na Slovenijo pa je odgovoril, da kontaminiran. »Vsi mediji na zahodu so več ali manj v lastništvu nekih podružnic tega kar sedaj imenujemo »kabal« in poročajo o Sloveniji pristransko. Če bi gledali striktno s stališča Evropskega sodišča pote ta slika o Sloveniji ni slaba ampak, če gledamo širše in to kampanjo zahodnih podplačanih kontaminiranih medijev proti Sloveniji zdaj, potem pa to gotovo ne more biti merilo z neko resnično pristno zunanjo podobo o Sloveniji, kot jo o nas delijo v zahodnih državah, zlasti v Nemčiji,« je povedal Zupančič.

O »rajanju upornikov brez razloga« na ljubljanskih ulicah, kot jih je poimenoval Zupančič pa je dejal, da je po svoje nerazumljivo, da je njihov edini cilj predsednik vlade, to pa po svoje tudi kaže njihovo mentaliteto. »Ta mentaliteta ni nekaj kar postavlja v prvi plan neko idejo, nek manifest ali program, ta ideja je izključno odzivna. Program slovenske levice ni nič drugega kot anti-Janša in to je samo eden od sistemov dogajanja in razpadanja moralnih norm, ki je danes pandemija. Resnična pandemija današnjega sveta ni covid, resnična pandemija današnjega sveta je kolaps normativne integracije,« je povedal.

Jaklič o pomenu ustave za demokracijo

Da brez ustave demokratizacija Slovenije ne bi bila mogoča, pa je poudaril ustavni sodnik Jaklič. »Ko pride do nekega vrednostnega obrata in pri nas je do tega prišlo, saj kot so ugotavljali že moji predhodniki, se je v prejšnjem režimu kršilo človekove pravice, nato pa je prišlo do vrednostnega obrata - tako že v preambuli vidimo ta presek, ta vrednostni obrat in to je seveda potrebno pravno nadalje urediti. In pravno se to uredi z najvišjim aktom, z ustavo,« je povedal Jaklič. Po njegovih besedah je ustava začetek na katerem pa je potrebno graditi naprej. »Skozi vsa leta, skozi ves razvoj naprej se potem ljudje, institucije, civilna družba sklicujejo na ta okvir, če je bil postavljen pravilno. Ker smo šli po vzoru svobodne demokratične družbe, je bil naš okvir takrat postavljen pravilno. Spoštovanje človekovih pravic, lastnine, podjetništva, človekovega dostojanstva, svoboda izražanja, pluralizma, večstrankarska parlamentarna demokracija, ustavnosodne kontrole, to so instituti, ki so vsi zgodovinsko preverjeni. Šli smo torej na pravo pot in zdaj tekom desetletij razvoja, prvih trideset let in potem še vse skozi naprej naj bi se sklicevalo na ta ustavnosodni ideal,« je opozoril Jaklič in dodal, da je mogoče prihodnost Slovenije graditi samo v sklopu tega okvira. »Če bi kdo želel prebijati ta okvir, recimo ukinjati lastninsko pravico, svobodo izražanja, pluralizem v političnem življenju, v mnenjskem prostoru, zatreti podjetništvo v kali, to je tisti pogled nazaj, to je prebijanje tega vrednostnega okvira, ki sedaj velja in je tukaj in s katerim bomo imeli opravka tudi v prihodnosti. Trdno sem prepričan, da ga brez revolucije ni mogoče zatreti. Tako, da verjamem vanj,« je povedal Jaklič, ki je spregovoril tudi o delu na ustavnem sodišču, kjer pogreša bolj argumentirano razpravo.

Barbara Zobec: Pravosodni sistem pač ni doživel sprememb. Nadaljeval se je s starimi kadri in se obnavljal z njim lojalnimi kadri.

Na vprašanje, katere so bile na področju razvoja pravosodnega sistema temeljne napake pa je vrhovna sodnica Barbara Zobec spomnila na neuresničevanje t.i. Pučnikovega amandmaja o sodniški službi. »Po tej določbi, gre za tretji odstavek osmega člena zakona o sodniški službi, sodniki, ki so sodili in odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih v katerih so bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo, torej za izvolitev v trajni mandat. Govorim o politično motiviranih hudih kršitvah človekovih pravic. To je edina lustracijska določba v slovenski tranzicijski zakonodaji, pa še ta je ostala mrtva črka na papirju. Zakaj je ostala praktično neuresničena, je razumljivo. Sodstvu kot instituciji je bila zagotovljena neodvisnost in nosilec te neodvisnosti je sodni svet. V njem pa so imeli in še vedno imajo večino sodniki. Da bi sodniki lustrirali same sebe, pa je malo verjetno,« je dejala Zobčeva. Po njenih besedah se posledice te odločitve niso poznale takoj in neposredno po izvolitvi sodnikov v trajni mandat, ampak šele kasneje. »To se je zgodilo nekje ob koncu stoletja in potem ob koncu prvega desetletja tega stoletja. Zadeva Patria pomeni vrh zlorab pravosodnega sistema za obračun s političnim nasprotnikom: od neopredelitve oz. meglene opredelitve časa, kdaj naj bi bilo kaj storjeno, do nekonkretiziranih očitkov in preko številnih odstopov od sodne prakse, do katerih je prišlo po razveljavitvi sodbe s strani ustavnega sodišča. Prav tako zadeva Kangler, Novič in še druge, medijsko manj izpostavljene zadeve. Pravosodni sistem pač ni doživel sprememb. Nadaljeval se je s starimi kadri in se obnavljal z njim lojalnimi kadri,« meni Zobčeva. Po njenih besedah je razvoj dogodkov pokazal, da je največjo škodo sodstvu, predvsem pa ljudem, ki so se znašli v primežu sodnega sistema, povzročilo le nekaj ljudi na ključnih, najbolj izpostavljenih, vodstvenih položajih. »Z gotovostjo lahko trdim, da anomalij in zlorab, ki so se dogajale, ne bi bilo, če bi sodni svet spoštoval lustracijsko določbo osmega člena zakona o sodniški službi,« je dejala.

Gostje so spregovorili tudi o medijih. Vabljeni k poslušanju.