Romanje bolnikov na Brezje - ob Materi prejmemo nov pogum in voljo

Cerkev na Slovenskem | 19.06.2021, 10:57 Marjana Debevec

»Marija, naša nebeška Mati, nas v narodnem svetišču danes sprejema. Na njeno priprošnjo nam bo Jezus, njen Sin, pomagal,« je na 53. tradicionalnem romanju bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje zatrdil novomeški škof Andrej Glavan. K Mariji Pomagaj so tokrat zaradi razmer prišli le predstavniki bolnikov, invalidov in starejših, mnogi pa so mašo spremljali v prenosu.

Škof Glavan je v svojem nagovoru spregovoril o ljubezni in skrbi Cerkve do trpečih in bolnih. »Trpljenje je božji obisk in poljub. Mati Terezija je dejala, da je trpljenje znamenje, da smo prišli Kristusu na križu tako blizu, da nas lahko poljubi. Poljublja nas po zakramentih Evharistije in bolniškega maziljenja.« Slednji je po škofovih beseda čudovito zdravilo za telo in dušo.

K Mariji Pomagaj pa so po njegovih besedah prišli, da bi dobili nov pogum in voljo. »Ob Materi naj bi okrepili svojo potrpežljivost. Na novo bomo osmislili prenašanje svojih križev in težav, bolezni, osamljenosti. Te so lahko fizične, združene s to ali ono boleznijo, starostjo, lahko pa trpimo zaradi nesprejetosti, premajhne pozornosti ali hvaležnosti. Prav to včasih najbolj boli. Glede tega je težava. Vsi bi radi dolgo živeli, a nihče ne bi bil rad star. Prišli smo, da se tudi zahvalimo za vse lepe trenutke in dneve, ki jih doživljate ob hvaležnih otrocih, vnukih in pravnukih, za vso dobroto in pozornost vseh, po katerih Bog razodeva svojo dobroto,« je na Brezjah še dejal škof Glavan.

Prišli smo, da se tudi zahvalimo za vse lepe trenutke in dneve, ki jih doživljate ob hvaležnih otrocih, vnukih in pravnukih, za vso dobroto in pozornost vseh, po katerih Bog razodeva svojo dobroto.

Spomnimo: romanja invalidov in bolnikov je začel ustanovitelj revije Ognjišče msgr. Franc Bole, ki je obiskoval invalide, da bi jih predstavil v rubriki Naši preizkušani bratje. Invalidi in nepokretni bolniki, ki so redko zapuščali svoj dom, so povedali, da so osamljeni in da bi tudi oni radi poromali ter se srečali z drugimi preizkušanimi ljudmi. Tako je prišel na idejo o posebnem romanju na Brezje. »Gospod Bole se je vsa leta trudil. Tudi zadnja leta, ko operativno ni več toliko zmogel, je še vedno nad tem bdel, spremljal, praktično tudi do konca prihajal na romanja in sodeloval, čeprav je mogoče zadnja leta tudi že malo šepal, ampak se je še toliko potrudil, da je bil zraven,« je povedal direktor Založbe Ognjišče Miha Turk.

Prvo romanje je bilo 19. avgusta 1969 v cerkvi. Pozneje so ga zaradi velikega obiska preselili na trg pred cerkvijo. Romanje je namreč iz skromnih začetkov prešlo v nekakšen narodni dan bolnikov. Poleg invalidov, bolnikov in starejših, ki jim je v prvi vrsti namenjeno, se romanj udeležujejo tudi njihovi domači in številni prostovoljci, ki pomagajo bolnim in ostarelim romarjem. Najbolj zvesti pomočniki so skavtska združenja, malteški vitezi in nekatere mladinske veroučne skupine.

OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR ŠKOFA ANDREJA GLAVANA

Spoštovani vsi bolni in invalidi, ki se tega romanja in maše udeležujete v živo ali vam ga omogočajo mediji – TV Slovenija ali Radio Ognjišče. Lepo pozdravljam brate frančiškane, ki leto za letom omogočate to vseslovensko srečanje bolnih in invalidnih, vse prostovoljce in domače, ki pripeljete bolnike in še zlasti organizatorje iz Tiskovnega društva Ognjišče, ki že triinpetdesetič organizirate ta zbor bolnih, trpečih in množico vseh, ki ste solidarni s to skupnostjo božjih ljubljencev.

Marija, naša nebeška Mati, nas v narodnem svetišču danes sprejema. Na njeno priprošnjo nam bo Jezus, njen Sin, pomagal. Tako kot je na njeno prošnjo mlademu zakonskemu paru, bo gotovo dal napolniti tudi naše prazne vrče z novim upanjem, življenjskim pogumom, veseljem, življenjsko močjo in, če je božja volja, tudi s trdnejšim zdravjem.

Katekizem Katoliške Cerkve pravi o bolezni: »Bolezen in trpljenje sta vedno bila med najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje. V bolezni človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Vsaka bolezen more napraviti, da zaslutimo smrt. Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in upor zoper Boga. More pa napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da spozna v svojem življenju to, kar ni bistveno in se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k Njemu« (KKC 1500 s).

Jezus, ki je dal v svojem javnem delovanju prelep zgled čuteče skrbi za vse bolne, telesno in duhovno trpeče, je v zadnjih trenutkih svojega življenja svojo mater izročil Janezu, ki je bil pod križem naš zastopnik. Svoji materi je izročil skrb za nas, v materialnih in duhovnih stiskah. Tudi papež Frančišek, preden gre na kakšno apostolsko potovanje po svetu, obišče v rimski baziliki Marije Snežne, v najstarejši rimski Marijini cerkvi, Marijino podobo in ji priporoči vse pogovore in vse ljudi, ki jih bo srečal na potovanju. Ob enem takšnih obiskov je dejal: »V kriznih, nemirnih in turbulentnih časih so se tu verniki zatekali pod materinski plašč svoje Matere. Tu pomirja Marija strahove in nemir, ki lahko objame vsakega človeka.«

Apostol Janez, ki je bil ob Jezusu priča Jezusove skrbi in njegovega naročila Bolnike ozdravljajte (Mt 10,8), njegovih čudežev in pozornosti do vseh, ki so trpeli zaradi vseh vrst bolezni ali pa doživljali svojo neurejenost zaradi greha, je razumel, da morajo Jezusa v tem vsi Jezusovi učenci tudi posnemati. Imeti morajo, tako kot Jezus, odprto srce za vse stiske, brez izjeme. Ko sta šla nekega dne s Petrom v tempelj molit, sta srečala pred templjem hromega človeka, ki je beračil. »Zlata in srebra (to je denarja) nimava, to, kar imava, pa lahko dava: v Jezusovem imenu, vstani in hodi.«
To materinsko skrb je Cerkev konkretno udejanjala za bolne v bogati vrsti različnih služb – karizem različnih redov. To se nadaljuje še danes. V državah, kjer je sistem zdravstva dobro razvit, to ni več prvo poslanstvo Cerkve. A s svojim delom in načinom dela vzgaja in daje zgled, da postavlja človeka v središče življenja. Procesi zdravljenja in raziskave naj bi se namreč opravljali v popolnem spoštovanju življenja in krščanskih moralnih vrednot.

Kjer pa, zlasti v misijonih, sistemi javnega zdravstva še niso vzpostavljeni, pa Cerkev še danes skrbi tudi za bolne. V nekaterih delih sveta so misijonske in škofijske bolnišnice edine ustanove, ki nudijo potrebno zdravljenje.

Predvsem pa Cerkev posnema Jezusa v tem, da se kot on sklanja nad človeško revščino, bolezen in trpljenje z zakramenti, ki dajejo moč in tolažbo. Trpljenje je božji obisk in poljub. Mati Terezija je dejala, da je trpljenje znamenje, da smo prišli Kristusu na križu tako blizu, da nas lahko poljubi. Poljublja nas po zakramentih Evharistije in bolniškega maziljenja. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil« (Mt 11, 28). Obhajilo pridruži osebo, ki uživa Kristusovo Telo, Jezusovemu darovanju. »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54).

Za nevarno bolne pa je poseben zakrament bolniškega maziljenja. Ob njem Cerkev priporoči bolnika ali ostarelega trpečemu in poveličanemu Gospodu, da mu lajša njegovo trpljenje in ga reši. To je čudovito zdravilo za telo in dušo. Ob pomoči zakramentov Evharistije in bolniškega maziljenja lahko trpljenje postane radost, če ga sprejmemo in v moči zakramentov prenašamo, čeprav je to težko razumeti. Že omenjena Mati Terezija je dejala: »Zapomnite si, da se Kristusovo trpljenje vedno zaključuje z radostjo njegovega vstajenja. Kadar v svojem srcu čutite trpljenje, se spomnite, da vstajenje mora priti, veselje velike noči se mora zasvitati. Nikoli ne dopustite, da bi se vaše srce napolnilo s tako žalostjo, da bi pozabili na radost vstalega Kristusa.« Seveda pa trpljenje samo ne prinaša veselja, prinaša ga trpeči Kristus.

Dragi bratje in sestre! K Mariji Pomagaj smo prišli, da bi dobili nov pogum in voljo. Ob Materi naj bi okrepili svojo potrpežljivost. Na novo bomo osmislili prenašanje svojih križev in težav, bolezni, osamljenosti. Te so lahko fizične, združene s to ali ono boleznijo, starostjo, lahko pa trpimo zaradi nesprejetosti, premajhne pozornosti ali hvaležnosti. Prav to včasih najbolj boli. Glede tega je težava. Vsi bi radi dolgo živeli, a nihče ne bi bil rad star.

Prišli smo, da se tudi zahvalimo za vse lepe trenutke in dneve, ki jih doživljate ob hvaležnih otrocih, vnukih in pravnukih, za vso dobroto in pozornost vseh, po katerih Bog razodeva svojo dobroto.
Ob tej priložnosti pa se skupaj zahvalimo za vse zdravniško osebje, ki se je v zadnjem letu krute epidemije izkazalo, da so večinoma pravi usmiljeni Samarijani, ki ne delajo le za plačo, ampak iz prave nesebične srčne dobrote.

Hvala vsem, ki danes sodelujete kot prostovoljci, vsem medijem, ki ste mnogim, ki bi radi prišli na Brezje, pa niso mogli, omogočili prenos in doživetje srečanja pri Mariji Pomagaj, Zdravju bolnikov.

msgr. Andrej Glavan, novomeški škof