Kako do sreče? | (foto: PixaBay)
Dr. Jože Ramovš: Če smo pozorni na dobro, se s starostjo sreča veča.
Za sožitje Nataša Ličen
Sreča. Vsak trenutek hrepenimo po njej. Na splošno velja, da se, tako potrjujejo tudi raziskave, s starostjo kakovost celotnega življenja stopnjuje. Žal, vemo, da se to ne zgodi vsem. So posamezniki, katerih življenje je iz leta v leto, s starostjo, vse bolj prazno in trpko. Vendar za večino velja, da se s starostjo njihova srečnost veča, kar je tudi naravno, normalno.
»S starostjo zorimo«, pravi prof. dr. Jože Ramovš. Gostili smo ga v redni oddaji »Za sožitje«, ki je v programu Radia Ognjišče na sporedu vsak drugi mesec, ob torkih zvečer. V majskem srečanju smo izbrali srečo. V večernem pogovoru je dr. Jože Ramovš poudaril, kaj sploh mislimo pod pojmom sreča. "Je sreča gibljivost, trdno zdravje, dinamika, živahnost, razposajena veselost? Vrh tega je v mladosti. Te sreče v poznejših letih ne moremo pričakovati. Drugače razumemo srečo, ko rečemo v starosti, srečni smo, ker mladi nismo umrli. Skratka, veliko je vidikov sreče.«
Ko zorimo, sadovi življenja ostajajo in to je sreča. Sreča ima veliko obrazov, pri vsakem svojega.
Psihosocialno zdravje
»V to umeščamo duševno, duhovno počutje in medsebojne odnose, smisel. O sreči je veliko pisal tudi akademik Anton Trstenjak. Lahko rečemo, da je začetnik pozitivne psihologije v Sloveniji. Psihologija in po njej tudi pedagogika je bila v 20. stoletju veda, ki je predvsem raziskovala temno stran meseca, človekove slabe stvari in zakaj do njih pride, človekove napake, nezadovoljstvo, nesrečnost, komplekse, patologijo, strokovno se temu reče patogeneza. Kaj rojeva patologija in kako se razvija.
Po letu 1990 pa se je psihologija zelo obrnila v pozitivno stran, v tisto, kar je v človeku dobrega, kar nas povezuje, osrečuje, kar nas dela zadovoljne in nam pomaga, da uresničujemo svoj smisel in se razvijamo. Temu rečemo pozitivna psihologija. In, Trstenjak je bil leta 1974 s knjigo o sreči dvajset let pred svetovnim povprečjem začetnik tega, pozitivne psihologije. Bil je mislec o človeku. Nanj je gledal kot na celoto in razumljivo je, da smo tu, da se razvijamo. Če bi bil človek samo slab, bi ga ne bilo več, sam sebe bi uničil. Trstenjak je bil duhovnik, veren človek, usmerjen v odrešitev, kar pomeni v izpolnitev. Pozoren je bil na dobro, na dobro. Kot filozof, tudi to je bil, je zelo razlikoval med kakovostjo (ki je trajna) in količino.«
"Vsakomur je jasno, da je kakovost nad količino. Devetnajsto stoletje je šlo v veliko zmoto, bilo je prepričano, da če nagrmadimo dovolj količine, se ta sama od sebe spremeni v novo kakovost. To je bila dogma ideologij dvajsetega stoletja. Še tako velika količina nikoli ne postane nova kakovost.
Srečni smo, ko imamo veliko točk. Srečni smo ob dobrih ocenah, srečni smo ob dovolj denarja. V življenju ne gre tako, dejstva so drugačna."
»Količina je močno prevladala tudi v potrošniškem svetu 21. stoletja, zaljubljeni smo v imeti. Kakovost je biti, biti dober, biti srečen. Drugo pa je imeti srečo, to je količina. No, saj v vsaki količini je tudi kakovost. Vendar, če smo pozorni samo na količino, imeti vse več, imeti točke, nakupovalne dneve, popuste, ocene, to je sama količina, ... « Razumemo srečo danes v tej količini? Srečni smo, ko imamo veliko točk. Srečni smo ob dobrih ocenah, srečni smo ob dovolj denarja. V življenju ne gre tako, dejstva so drugačna."
Sreča je stranski produkt
Do sreče in zadovoljstva ne moremo s profitom, ne s trgom, ne z bogatenjem, tudi ne z bičem in ne s priseljevanjem. Ob takšnih ravnanjih je ena stran v revščini in nasilju, druga pa se utopi v točkah za napredovanje, za doktorate, ... Kvantitativno gledamo v znanosti, šolstvu, kulturi, koliko točk, koliko referenc in koliko denarja. 19. stoletje je temu postavilo korenine, žal se je to razširilo tudi na duhovno, versko področje, preveč v količino.
Ne preveč, ne premalo, ravno prav. Uresničujmo, kar zmoremo in znamo, tako imamo dober občutek ter živimo smiselno.
"Smisel je vrh kakovosti, vrh človekove uresničitve in njegovih vrednot, to pa je raziskoval V. Frankl. »To čemur rečemo srečnost, kar nas uresničuje, ni nekaj, kar bi bilo, ampak je stranski učinek nečesa drugega. Je senca. S hojo po sončnem, se za nami riše senca sreče.«
Preveč pričakovati vodi v nesrečo, nič pričakovati prav tako vodi v nesrečo. Ravno prav, uresničujmo, kar zmoremo in znamo in tako imamo dober občutek in živimo smiselno. Če se pehamo za srečo, bomo prej ali slej nesrečni. Če se pehamo za imetje, za slavo, ... smo srečni? Bog ni količina, ne da se ga meriti, je pa čista kakovost. Bog je čisti smisel.
