Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar
 (foto: Ivan Rampre)
| (foto: Ivan Rampre)

»Ob zaprtih cerkvah in veroučnih učilnicah smo se morali učiti iti sami zase v samoten kraj.«

Cerkev na Slovenskem | 20.05.2021, 14:01 Marta Jerebič

Krizmene maše, ki običajno potekajo na veliki četrtek dopoldne, so bile tudi letos zaradi epidemije novega koronavirusa prestavljene. V ljubljanski in koprski stolnici je bila danes. Nadškof Stanislav Zore in škof Jurij Bizjak sta blagoslovila krstno in bolniško olje ter posvetila sv. krizmo, duhovniki pa so obnovili svoje duhovniške obljube. Krizmena maša v mariborski nadškofiji ter murskosoboški in novomeški škofi bo 9. junija, v celjski pa 29. junija.

Celoten nagovor nadškofa Stanislava Zoreta

"Spoštovani bratje škofje, dragi bratje duhovniki, diakoni, dragi bogoslovci, spoštovane sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

Razmere zaradi koronavirusa so našo krizmeno mašo z velikega četrtka prestavile na ta četrtek med Gospodovim vnebohodom in binkoštnim praznikom. V čas, za katerega je sveti papež Janez Pavel II. pred petindvajsetimi leti v tej stolnici dejal: »Čutimo, da se tukaj obnavlja tisto izkustvo prve skupnosti, ko so apostoli v dneh pred prihodom Svetega Duha 'enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati' (Apd 1,14).«

Veliki četrtek nas je zaradi virusa ločil med seboj; ločil od naših vernikov, ločil od bratov v duhovništvu, ločil tudi od krizmene maše, od srečanja z brati, od bratskega druženja v bogoslovnem semenišču, na katero vas veže toliko spominov in lepih doživetij.

Veliki četrtek smo na neki način doživljali tako, kot je skupnost učencev doživljala prvo veliko noč. »Živela je trenutke zaprtosti, osamljenosti, strahu in negotovosti. Petdeset dni so preživeli med negibnostjo, zaprtostjo in prvim oznanilom, ki naj bi za vedno spremenilo njihovo življenje. Ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu zaprta, jih je presenetil Jezus, ki je »stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: 'Mir vam bodi! Kakor je oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.' In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'« (Jn 20, 19-22). Tudi mi se pustimo presenetiti!« Tako je papež Frančišek maja lani napisal duhovnikom rimske škofije.

Kljub temu pa vse to ni preprečilo, da ne bi poiskali stikov s svojimi verniki, ki so hvaležno sprejemali vse oblike pastoralnega delovanja, ki so ga omogočala tehnična sredstva. Ni preprečilo, da se ne bi začeli srečevati z brati duhovniki, s katerimi smo gojili duhovniško bratstvo preko srečanj na ZOOM-u. Ni preprečilo, da bi vas ne nagovoril, čeprav v bolj skromni obliki, kot bi to bilo sicer, saj sem vam za veliki četrtek poslal pismo z besedami zahvale, občudovanja in spomina, da mora naše duhovništvo živeti iz Kristusa, iz kar najbolj tesne povezanosti z njim. Če živi iz česar koli drugega, mu prej ali slej usahne življenjska moč. Začne hirati, se sušiti in nazadnje spoznamo, da je ostala samo še lupina.

Zato moramo kot duhovniki živeti iz »veličastnega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina« (Heb 4,14). Ta se je iz tega, »kar je pretrpel, naučil poslušnosti« (Heb 5,8). In Jezus je v tem trpljenju stopil skozi zagrinjalo, da je s svojim trpljenjem odprl ljudem presveto, ki je bilo pridržano samo izbranemu velikemu duhovniku enkrat samkrat na leto. Od njegovega trpljenja naprej zastora ločitve med Bogom in ljudmi ni več. Pustil je, da so mu prebodli srce, da je v dvorani zadnje večerje osmi dan po vstajenju mogel povabiti Tomaža, velikodušnega dvomljivca, naj stegne svojo roko in jo položi v njegovo stran, da bo mogel verovati. Povabil ga je, naj se dotakne njegovega srca, kajti tam zadaj, za rano, ki je zevala med njegovimi rebri, je bilo srce. Tomaž je to zaslutil, ne vem, če je tudi otipal, saj sveti pisatelj ne pove, da bi se dotaknil Jezusove prebodene strani. Jezusovo povabilo je bilo dovolj, da je padel prej Jezusa in izpovedal vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28). V tem duhu nas Pismo Hebrejcem vabi: »Zato, sveti bratje, deležni nebeškega klica, pomislite na Jezusa, apostola in vélikega duhovnika vere, ki jo izpovedujemo« (3,1).

Dragi bratje duhovniki, beseda pisma Hebrejcem na poseben način velja za nas. Sveti bratje, deležni nebeškega klica. »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu« (Jn 15,16). V tem času je bila na poseben način postavljena na preizkušnjo naša izvoljenost.

Človeško je zelo razumljivo, da je smo rajši z Jezusom v trenutkih njegovega zmagoslavja. Z veliko večjim veseljem mu pripovedujemo o svojih uspehih, o »množicah«, ki smo jih navdušili, o nagovorih, s katerimi smo prepričali, morda celo spreobračali. Tudi učenci so bili navdušeni, ko so delili kruh, ki ga je blagoslovil in pomnožil njihov Učitelj, ali ko so ozdravljenci pripovedovali, kaj se jim je zgodilo. Kako lepi so bili večeri, ki so bili polni izrednih dogodkov in možic, ki so občudovale Jezusa.

Toda izvolil jih je Učitelj, ki se je umaknil, ko so ga hoteli postaviti za kralja. In oni so bili njegovi učenci. Zato so morali za njim v šolo odrešenja, ki se dogaja na čisto drugačnih obzorjih, kakor si ga predstavljajo naše želje in naša domišljija. Njihov Učitelj je šel skozi ozko stiskalnico privolitve: »Toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42).

Tudi nas, »sveti bratje«, je izvolil Učitelj, da bi bili z njim. V letu, ki je za nami, nas je tolikokrat poslal: »Pojdite samizase v samoten kraj« (Mr 6,31). Ob zaprtih cerkvah, ob zaprtih veroučnih učilnicah, ob odpovedanih srečanjih različnih skupin v župniji, ob tolikih drugih odpovedih smo se morali učiti iti sami zase v samoten kraj. A to ni bil kraj počitka. Za tolike je bil kraj pogrešanja, kraj stiske, kraj osamljenosti. Za mnoge je bil to kraj hude preizkušnje.

Učiti pa se moramo, da iti sami zase na samoten kraj pomeni idealno priložnost, da bi bili z njim. Da bi sedli k njegovim nogam, poslušali njegovo besedo in se veselili njegove družbe.

Kakor upamo, da ne bomo več na takšen način poklicani v samoten kraj, pa po drugi strani iskreno želim, da nikoli ne pozabimo, kako lepo in bogateče je biti z njim. Kako lepo je doživljati potrditev svoje izvoljenosti ne zaradi uspehov, ki jih dosegam, ne zaradi sposobnosti, ki jih imam, ne zaradi pohval, ki sem jih deležen. Vse te stvari nam dobro denejo, a nam lahko zameglijo oči in obtežijo srce. Kako lepo je doživljati potrditev svoje izvoljenosti zgolj s tem, da si ob njem; ko ti samota, morda kdaj celo osamljenost, izostri uho, da zaslišiš trkanje pred vrati in si pripravljen odpreti, da more Gospod vstopiti, sesti s teboj za mizo in večerjati s teboj kakor dragoceni gost, kot nadvse zvest prijatelj (prim. Raz 3,20).

»Sveti bratje«, kakor upamo, da nam ne bo nikoli več potrebno s takšnimi omejitvami živeti svojega duhovniškega poslanstva med ljudmi in z ljudmi, si tudi želim in vas iskreno prosim, da nikoli ne pozabimo biti z Njim, z našim Odrešenikom, ki je zaradi nas postal »greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21).

Pri tej krizmeni maši bomo blagoslovili in posvetili sveta olja. Ko smo sporočili, da krizmene maše ne bo na veliki četrtek in da bo kasneje, je eden od duhovnikov ob srečanju po ZOOM-mu izrazil skrb, kaj naj stori, če mu bo zmanjkalo svetih olj. Odgovorili smo, naj mirno pride na škofijo, ker imamo vedno nekaj zaloge. No, za enkrat mu ni bilo treba priti po dodatna olja. Oglasil se je samo eden izmed birmovalcev, ker smo spet začeli deliti zakrament svete birme.

Po svoji izvolitvi, »sveti bratje« in po teh svetih oljih, se pridružite Jezusu v njegovem poslanstvu: »Oznanjujte blagovest ubogim, povežite potrte v srcu, okličite jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, oznanjujte leto Gospodove milosti, tolažite žalujoče, prinašajte olje veselja, pojte hvalnico. Bodite hrasti njegove pravičnosti. Bodite Gospodovi duhovniki. Amen."

Cerkev na Slovenskem
Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...