Kako je s. Urša po afriških makadamskih luknjah »pritisnila na gas«, ker ni imela »pojma, kako to gre«

Oddaje | 08.03.2021, 07:38 Rok Mihevc

S. Urša Marinčič, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja je s tremi sosestrami pred skoraj dvema letoma prišla v Ugando, z željo, da začnejo nov misijon med ubogimi brati in sestrami v odmaknjeni župniji. Jure Sešek jo je gostil v oddaji »Pojdite in učite«, kjer je s. Urša povedala, kako so jih sprejeli domačini, kakšno je njihovo delo, pa tudi kakšne so trenutne razmere, povezane s pandemijo.

Kaj je povedala s. Urša, lahko slišite v posnetku, z vami pa delimo njen zanimiv zapis dogodka na afriških makadamskih poteh, ki ga je zapisala na svojem Facebook profilu. 

»Včeraj je bil prav poseben in lep dan. Sestre smo slavile dvojni rojstni dan naše ustanoviteljice s. Margarete Puhar. Njen rojstni dan za ta svet in za nebesa – na isti dan se je namreč rodila in umrla. Hkrati pa smo postali bogatejši za novo življenje ...

Dopoldne je na misijon prišla žena, ki jo že nekaj časa spremljamo in ji pomagamo, povedati, da ima popadke in da bo rodila. Zaradi njenega zdravstvenega stanja je morala roditi v bolnici v Kisiziju, dobro uro vožnje z misijona.

Žena živi sama z dvema malima otrokoma v najeti sobici brez oken, tretji štirinajstletnik pa 5 km stran pri neki drugi družini pase koze. Trije otroci so pokojni. Očetje teh otrok pa so ... Samo Bog ve kdo in kje ...

Ker je žena pribežala iz Ruande, ima tu samo brata, ki je prav tako ubog kot ona. K sreči je bil pripravljen sprejeti mlajša otroka v varstvo, za čas njenega poroda. Med potjo smo odšli še po starejšega sina, ki je ostal ob mami, da ji bo kuhal in stregel. (V naših bolnišnicah namreč najdeš le prazno posteljo. Posteljnino, lavor, krožnik, skodelico, posodo, hrano ... Skratka vse moraš prinesti s seboj in imeti ob sebi nekoga, ki bo poskrbel zate.) Ker je fant pasel koze na nekem hribu, nedostopnem z avtom, je trajalo zelo dogo, da so ga uspeli priklicati. Žena je potrpežljivo sedela in čakala, tako da sem se sama pri sebi spraševala, če je res že tako daleč (sicer je imela rok konec marca). Kljub vsemu pa je njen obraz govoril svoje ...

Prvi delček poti je bil dober, potem pa se je začelo – makadam in luknje ... Ženi, ki je šla z mano, da mi je pomagala, sem v šali rekla: »Chris, to tako trese, da lahko še jaz rodim, čeprav nisem noseča.« Pa mi ona odvrne: »Sestra, brez skrbi. To je super. Ker tako trese, žene pridemo v porodnišnico pripravljene in je porod hitrejši.« Skomignila sem z rameni in nadaljevala vožnjo. Čez čas v vzvratnem ogledalu opazim, da moja nosečnica ni dobro. Ulegla se je. A brez besed in brez vzdihov. Videla sem, da je stvar resna. S Chris se spogledava in ji rečem: »Jaz nimam pojma, kako to gre ... Ti si rodila štiri otroke. Če nas bo prehitelo, ti prevzemi komando, jaz pa ti bom pomagala.« Pa odvrne: »Jaz sem rojevala v bolnici in tudi sicer nisem prisostvovala nobenemu drugemu porodu, tako da ti samo pritisni na gas.« Pa smo šli ... Čez tiste luknje ... Bolnice pa od nikoder. Huuu, kako se mi je vleklo. S strahom sem pogledovala nazaj in prosila našo mati Margareto, da nam izprosi, da pravočasno pridemo v porodnišnico. Kot vedno, me tudi to pot ni pustila na cedilu. Bila sem bila uslišana. Oh, kako sem bila vesela in hvaležna! Ko smo se ustavili pred bolnico, naša nosečka ni mogla več sama iz avta. A je bila neverjetna. Niti najmanjšega gasu ni spustila iz sebe. Kasneje mi je Christine razložila, da je to tu navada. Da mame in babice dekleta pripravijo, da tudi če je porod še tako boleč, tega ne smejo naglas izraziti.

Chris, to tako trese, da lahko še jaz rodim, čeprav nisem noseča.

Šibala sem notri in prosila sestro za pomoč in voziček. Sestra me najprej ni jemala resno. Verjetno si je mislila, da belci pač malo pretiravamo. V afriškem tempu je prišla z vozičkom do avta. Za njo je prišla babica. Ko pa je le-ta videla situacijo, je ženo po hitrem postopku naložila na voziček in v teku odpeljala. Mi smo iz avta vzeli njene stvari in ga zaklenili, ko pa smo prišli v porodnišnico, so nam povedali, da je že rodila. Zdravega dečka, ki pa je kljub vsemu moral malo v inkubator na kisik. Gospod je res velik!

Prav zanimivo je opazovati afriške novorojenčke, ki imajo ob rojstvu skoraj takšno barvo kot mi belci. Črni postanejo šele po dobrem tednu dni.

Mamica dojenčku še ni dala imena. Če bi bil deklica, bi ji zagotovo predlagala, da naj ji da ime Margareta ...«