Molitev je kot Božji internet in moderne kapelice so avtomobili

Svetovalnica | 05.03.2021, 08:31 Nataša Ličen

Ob svetovnem molitvenem dnevu žensk, ki je največje svetovno ekumensko gibanje, že od leta 1927, smo se s s. Emanuelo Žerdin, sestro frančiškanko brezmadežnega spočetja, pogovarjali o molitvi.

Kako moliti, zakaj se nam včasih zdi, da nismo uslišani, kaj je sploh molitev, je učinkovita, prava le ob ponavljanju molitvenih obrazcev? Zakaj se včasih, kljub vztrajnim in rednim molitvam, zdi, da nas Bog vse bolj zapušča ali preizkuša? To so izzivalna vprašanja, s je prav, da dobijo odgovore. Saj se človek vedno išče tudi v duhovnem svetu.

Moderne kapelice so pravzaprav avtomobili. V njih najdemo mir. V prometu je tudi veliko nepredvidljivega in že vzklik »Bog pomagaj« je velika molitev.

S. Emanuela, ki smo jo povabili na pogovor v Svetovalnici, : »Prvo dejanje, ki ga v samostanu naredimo vsak dan, je molitev. Pogovor z Bogom in če se le da, sveta maša. Učili so nas, da je molitev pogovor z Bogom in se naučili nekaterih molitev na pamet.« Ob tem se kdo vpraša, če je to res vse, kar vemo o molitvi, je še kaj več? »Molitev je, tako verjamem«, pravi s. Emanuela, »kot bi se priključili na Božji internet, povezava preko molitve z Bogom.«

Bog molitev vedno usliši, ampak morda na način, da mi tega ne vidimo takoj.

»Ko imamo vsega dovolj, se nam zdi, da smo močni, podobni Bogu, vse nam uspeva. Ko pa nam je to odvzeto, pa spoznamo, da smo samo ljudje, mnogokrat nemočni, zavemo se svoje krhkosti. In, takrat se zatečemo k molitvi, spoznamo, nekdo je nad nami, ki nas presega.«
Molitev pomeni gledati svet z Božjimi očmi
»Ženske se borijo za enakopravnost, vendar nimajo moči, niso na oblasti največjih, morda le za kratek čas, nimajo orožja v rokah, nimajo konkretne moli za red, so pa prinašalke življenja. Neverjetna moč žensk je v njihovi veliki duhovni moči. Če pogledamo cerkve, kaj bi naša Cerkev brez žensk? Koga srečamo pri molitvi v cerkvenih klopeh? Žene, v veliko večji meri kot moški. Žene imajo morda bolj razširjen pogled na Božjo prisotnost. So morda nekoliko bolj odprte, da prinašajo Božje življenje na zemljo. Ker molitev pomeni, gledati svet z Božjimi očmi, so žene, naj mi ne zamerijo možje, sposobnejše narediti molitveno verigo, ki zaobjame svet in lahko dela čudeže.«

Moč žensk je neverjetna, so prinašalke življenja, v njih je velika duhovna moč.

»Pomembno je, na čem gradimo svojo molitev, ker bomo na tem potem gradili preobrazbo sveta. Vsi ljudje imamo odprtost za duhovno stvarnost, tudi če jo zanikamo in pravimo, da v nič ne verjamemo. Hrepenenje po nečem večjem od nas je v vseh. V tej odprtost je vsak odprt tudi za molitev. Spominjam se gospoda iz Hospica, ki je trdil, da je neveren, ob sklepu svoje poti mi je predal svoje pesmi, v katerih je bilo močno hrepenenje po nebesih in večnosti. To je presegajoče hrepenenje, ki nas dela ljudi.

Molitev nas spremeni tudi fizično. Kako lepi so ljudje prepojeni z Božjo milostjo.

Molitev je vse tisto, kar v nas išče lepo in dobro
»Nekaj je v nas, kar išče ljubezen. To je molitev. Zaradi tega tudi ustvarjamo čudovita umetniška dela, pišemo čudovito poezijo, vse to je umetnost, ki moli, prosi Boga in mu pripoveduje, da je tudi v nas del Njega, njegove lepote in Božjega stvarstva. To vsi iščemo. Notranjo lepoto in hrepenenje po ljubezni. To je molitev. Iskanje dobrega, da bo za nami svet nekoliko lepši.
Je molitev žensk drugačna od molitve moških?
»Ja, razlike so. Poglejmo samostane, moški so lahko brez okrasja, brez vsakršne nepotrebne stvari, ženski pa imajo vsaj malo rožic, prtičkov, kje kakšno pesmico. Bog želi tako, eni in drugi se dopolnjujemo. Na koncu se prelijemo v skupno molitev. Moški ne povedo v veliko besedah, ženske pa iz ene prošnje znamo narediti če že ne pesmice, pa vsaj pol romana. Je že prav tako, moški molijo na svoj način in žene prav tako. Pomembna je iskrenost, tudi sprejetost drugih takšne kot so.«

Ni nam obljubljeno, da bomo na zemlji samo kramljali z angelčki. Da bo vse lepo in super, če bomo molili. Ne, vzemimo križ in hodimo za Njim. Križ je lahko vse težji, bližje kot smo Mu.

»Ko se zdi, da naše molitve niso slišane, da nad nas prihaja vse več tegob, to pomeni, da nas Bog že vodi, drži za roko in vodi skozi izkušnje. Ni nam obljubljeno, da bomo samo kramljali z angelčki, ne, na vrh gore se je treba vzpeti, potreben je napor. Skozi trpljenje do vstajenja. Kdor se začne duhovno odpirati Božji stvarnosti, mora to sprejeti.«