Robert Friškovec | (foto: Izidor Šček)
Robert Friškovec: »Pomislimo, kaj hrani našega duha!«
Pozitiva Mateja Feltrin Novljan
Leto 2020 je leto, o katerem si bomo še dolgo pripovedovali, predvsem zato, ker nismo mogli živeti vsakdanjosti, ki so nam bile prej samoumevne. Počutili smo se zaprte in tudi nesvobodne – zelo podobno, kot se počutijo ljudje v zaporu. Zato smo na zadnji dan tega posebnega leta na pogovor povabili zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca, ki je potrdil, da lahko potegnemo nekaj vzporednic – če kdo razume to obdobje, ga zaprte osebe.
»Zanimivo je, da sem v preteklih letih ob praznikih jaz obiskoval zapornike, letos pa je ravno obratno, oni me kličejo in mi želijo lepe praznike, saj jih jaz v zapor ne morem klicati,« je v silvestrskem popoldnevu povedal Robert Friškovec in dodal, da so praznični dnevi za zapornike »tečni«. Mogoče so »tečni« za marsikoga, ki si je želel praznovati tako kot vsa leta doslej. V krogu svoje družine lahko živimo tradicijo teh praznikov, ki je zelo močna in je okvir, znotraj katerega lahko naredimo tudi veliko svojega. »Dve roki – tradicija in inovacija gresta druga ob drugi,« pravi Robert Friškovec.
Pomembno je da razmislimo, kaj smo pripravljeno storiti v dobro vseh!
»To je bilo tudi leto, ko so dobesedno padle maske,« razmišlja Robert Friškovec. Ker smo bili toliko časa samo s svojimi domačimi, se resnično nihče ni mogel dolgo pretvarjati, vse je prišlo na plano, zato so se žal povečale tudi stiske. Ljudje so zgubili balaste, niso mogli več bežati drug pred drugim, na plano so prišle različne ranjenosti. Tudi kot družba smo pokazali, da nam je težko potrpeti in da dejansko v mnogočem nismo dozoreli. »Pomembno je, da tudi v teh težkih okoliščinah živimo v polnosti: »Ne iščimo dežurnega krivca za nastalo situacijo, ampak se vprašajmo, kaj smo pripravljeni narediti, da bo vsem bolje.«
Pomislimo, kaj hrani našega duha?
Kako pa sprejeti vse trpljenje okoli nas? »Ne smem blagrovati trpljenja, ker nisem v koži človeka, ki ga prenaša, lahko pa sem ob njem in sem spodbuda,« spomin Robert Friškovec, predvsem zato, da bi znali na pravi način pomagati. Trpijo mnogi bolni, trpijo tudi preštevilni svojci, ki so izgubili svoje drage. »Zadnjič mi je zdravnica rekla, da vsak dan odide en avtobus ljudi. To je grozno. Ne želimo se navaditi na to!« opomni Friškovec in se sprašuje: »Ne vem, kakšen je božji načrt v vsem tem, kje rastemo, kaj je potrebno da spoznamo. Kljub temu pa vztrajajmo v dobrem in se naučimo vprašati, kaj je zame sveto, kaj je tisto, kar me bogati,« svetuje Friškovec in vsem želi, da bi se znali prav hraniti – seveda v prenesenem pomenu: torej pomisliti na to, kaj hrani našega duha, v svoje življenje sprejemati tisto, kar pripomore k naši rasti in nenazadnje k temu, da postajamo boljši ljudje.
Prisluhnite celotnemu pogovoru, ki je nastal v silvestrskem popoldnevu.
