Prvi sveti večer so bogatile zgodbe (za)upanja

Dogodki 29. 12. 2020, 22:45 Mateja Feltrin Novljan

Sveti večer je večer največjega upanja za čisto za vsakega med nami. In v letu 2020, kot smo ugotovili, da je res čisto drugačno, smo želeli z otroškim svetim večerom naprej povabiti k jaslicam, potem pa k hvaležnosti. Zaporniški duhovnik Robert Friškovec je obudil spomin na svoje otroštvo, ko si je najbolj zapomnil velike jaslice v cerkvi in na eni od domačij v Škofji Loki, kamor je vsako leto zahajal. Prestavil je pomen pastirjev, Jožefa, Marije in seveda Deteta, ki se to noč rodi.

V drugem delu smo vas povabili k razmišljanju, za kaj vse ste letos ob koncu leta hvaležni. Mogoče si je kdo sam pri sebi rekel, kako pa naj bomo letos hvaležni, ko nismo smeli v šolo, ko ne smemo biti s prijatelji, ko ne moremo k polnočnici, ne smemo na obiske …

A želeli smo vas spomniti na vse lepo, kar imamo ob sebi starše, družino, zdravje … Ja, zdravje. Veliko otrok je bolnih – mnogi žal praznike preživljajo v bolnišnicah. Zato so naše najmlajše in vse, ki so bili z nami, k hvaležnosti nagovorile mamice treh otrok, ki so letos zmagali v boju z boleznijo, z rakom.

Ne, to niso bile žalostne zgodbe, to so bile zgodbe polne upanja in zaupanja in so nas opogumile. To so naši mladi sogovorniki povedali tudi v nadaljevanju, ko smo kramljali in se veselili z njimi.

Zgodbe otrok, ki so preboleli raka, so zgodbe navdiha, mnogih padcev, a vendarle zmage, ki jo otroci zmorejo s pomočjo družine, zdravnikov in osebja, ki jim na poti ozdravljenja pomaga. Ta večer so svoje zgodbe z nami delile tri mamice: Diana Sušnik, Doris Ribič in Miša Andolšek – njihovi otroci Andreas, Maja in Nejc so Junaki, pisani z veliko začetnico.

Eden med njimi je prav lani na sveti večer vstopil v bolnišnico, letos pa se veseli med svojimi. Ti otroci so med zdravljenjem doživljali svojevrstno karanteno, saj so bili izolirani od okolice, za razliko od nas danes, pa so se zaradi terapij tudi večkrat zelo slabo počutili. Po tem, ko se jim je ob diagnozah sesul svet, je kmalu vzklilo upanje, ki je bilo vedno močnejše in je zmagalo.

Vsem je bolezen spremenila pogled na svet – zavedajo se, da je pomemben prav ta trenutek, ki ga zdaj živimo, zato so letos praznovali posebej lepo in neizmerno hvaležni, vedo pa tudi, da je zdravje res največje bogastvo.

Vabim, da prisluhnete pogovorom. Srečamo pa se tudi v popoldnevu in zgodnjem II. svetem večeru, na Silvestrovo!