Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
Adventni čas ponuja veliko priložnosti za učenje potrpežljivosti. (foto: Gerd Altmann / Pixabay)
Adventni čas ponuja veliko priložnosti za učenje potrpežljivosti. | (foto: Gerd Altmann / Pixabay)

Družinski advent

04.12.2020, 14:15 Mirjam Judež

Zakorakali smo v adventni čas in pred nami so številne priložnosti, da se kot družina povežemo v skupnem pričakovanju. Na daljavo je bila z nami učiteljica in mamica šestih otrok Manica Marolt, ki ureja portal Korenine vere. Tam boste našli ideje za posredovanje sporočil tega posebnega časa. Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Advent je čas pričakovanja in čas, da se zazremo vase

»Advent je zame pričakovanje najlepšega praznika v letu, božiča, hkrati pa priložnost, da v tem času, ko se pripravljamo na Njegov prihod, malo pogledam tudi v svoje življenje, v našo družino, da vidim, a hodimo z Jezusom po poti, ki nam jo je namenil, a hočem preveč v svojo smer? So mogoče kakšne skrbi, stiske, strahovi, ki nas ovirajo na tej poti, da bi Ga slišali, našli? Ali hočemo vse delati po svoje? Advent je priložnost, da se ozrem vase, v nas, da poskušam vsaj en majhen korak narediti v bolj pravo smer proti Njemu, da na sam sveti večer začutimo to veselje, da je Bog z nami in da smo mi vsi skupaj v družini.«

Težko je začutiti veselje božiča, ko je okrog polno otrok in vsak želi svojo pozornost

»Ta pot je zelo težka, naporna, polna vzponov in predvsem padcev. Prišla sem do spoznanja, da če vzamem padec kot izziv, da mi pove, da nekaj delam narobe in poskušam delati to drugače, gre veliko lažje in bolje. To pomeni, da se z otroki ogromno pogovarjam, jih poskušam čimbolj poslušati, poskušam odmisliti, kaj vse bi jaz rada, oblikujem pričakovanja skupaj z njimi. Ne samo to, kar bi jaz rada, da je vse lepo, da se vse blešči. Bolj, ko otroke vključujem v same aktivnosti, bolj so tudi oni pripravljeni slediti temu, kar bi jaz rada. Ko gre vse narobe, ko v meni vse kriči po nemoči, sem se pripravljena ustaviti, se ne spustim na njihov nivo, ampak si rečem, da jih moram poslušati, kaj mi hočejo s svojim obnašanjem sporočiti. Če zmorem to, se zelo hitro uglasimo nazaj in vse skupaj še bolje uspe, kot sem si sploh upala predstavljati.«

Drugačen advent je in bolj tih. Pot naprej se nam zdi preveč nevarna, težko jo je najti, saj je zaenkrat še skrita. Toda v te mrzle, meglene, kratke dneve prihaja Jezus. (Manica Marolt)

Vsakodnevne adventne spodbude v obliki pravljic na portalu Korenine vere 

»Pri nas advent utripa predvsem v soju svečke na adventnem venčku in ob pravljicah. Zbrala sem jih zato, ker sem ugotovila, da se skozi pravljice otroci zelo odprejo, zelo veliko povejo o sebi, o svojem dogajanju, stiskah, strahovih, ki jih v tem času ne manjka. Za vsak večer je izbrana ena pravljica na podlagi ene svetopisemske vrstice iz dnevne Božje besede, ki me najbolj govori, kjer najbolj vidim sebe in svojo družino, kje rabimo pomoč Boga. Skozi vsebino pravljice skušamo priti do tega, kaj je dobrega v naši družini, kaj pa nam manjka, kako bi lahko zastavili drugače, kje se skriva Jezus in čaka, da Ga povabimo v našo sredino.«

Doslej sem mislila, da bom kaj manj vredna ali da nisem dovolj sposobna, če prosim za pomoč, ampak ugotavljam, da ko sama prosim za pomoč, pomagam tudi tistemu, ki sem ga prosila.

Ena pravljica, več različno starih otrok; to ni težava, prej prednost

»Pravljica ponuja širino. Nagovarja najmlajšega, pa tudi nas, odrasle, ampak mene denimo drugače, kot so me, ko sem bila sama otrok. Četrtošolca nagovori drugače kot malčka. Jaz v tem ne vidim težave, kvečjemu prednost, da vsak pove, kako jo doživlja po svoje, s tem se drugi učimo poslušati drug drugega. Z možem otroke navajava, da ne dajejo opazk, ko govorijo sorojenci, od naju pa to zahteva, da potrdiva njihovo razmišljanje. S tem, ko se otrok vživi v glavnega junaka ali kakšnega drugega, ki nastopa v pravljici, zelo sporoča o njegovem svetu, kaj se v njem dogaja in nekako da zelo dober vpogled s tem, kje se nahaja srce vsakega otroka, kakšne stvari, ki ga težijo, … Če se je čez dan nekdo zelo upiral, ni znal povedati, kaj je razlog tega upora, ga pravljica tako nagovori, da ga z možem iz njegovih besed znava začutiti in mu lažje pomagati naprej.«

'Ugotovila sem, če se otrokom pred tem »adventnim večerom«, kjer jim želiva z možem predajati vero, prej posvetiva v igri 10 do 15 minut in skupaj počnemo nekaj, kar jim je všeč, so oni veliko bolj dojemljivi za to, da se usedemo, zmolimo, kaj zapojemo.'
'Ugotovila sem, če se otrokom pred tem »adventnim večerom«, kjer jim želiva z možem predajati vero, prej posvetiva v igri 10 do 15 minut in skupaj počnemo nekaj, kar jim je všeč, so oni veliko bolj dojemljivi za to, da se usedemo, zmolimo, kaj zapojemo.' © Gerhard G. / Pixabay

Poseben čas nas uri v potrpežljivosti

»Ta čas je poln skrbi, stisk, ki jih doslej nismo poznali. Pa vendar, ker smo skupaj, se mi zdi pomembno predvsem to, da se znamo v teh stiskat najprej slišati, začutiti. Tudi midva z možem otrokom poveva, da nama je zaradi te situacije tudi težko, tega ne skrivava pred njimi, v sebi, v nama, ker se ti strahovi začnejo kazat v takih oblikah, ki niso najboljše za nas. Ta čas ponuja veliko priložnosti za učenje potrpežljivosti, učenje tega, da sprejemam okoliščine take, kot so, sploh tiste, na katere sama nimam vpliva, da bi jih razrešila in da vse te stvari predajam na Boga, da jih reši. Zame je to čas učenja, ko se učim prositi za pomoč. Doslej sem mislila, da bom kaj manj vredna ali da nisem dovolj sposobna, če prosim za pomoč, ampak ugotavljam, da ko sama prosim za pomoč, pomagam tudi tistemu, ki sem ga prosila. Ta čas je tudi priložnost iskanja novih stvari, novih poti. Ko so se zaprle občine, nimamo možnosti obiska starih staršev, zdaj iščemo nove poti, kako vseeno biti v stikih z njimi.«

Adventni izzivi zbližujejo družino

»Otrokom so ti izzivi všeč, všeč mi je tudi to, da jih sami dopolnjujejo ali predlagajo, kako bi kakšno stvar drugače izpeljali. Včeraj se je zgodilo, da jaz nisem opravila izziva in so me otroci na to zvečer opozorili. Bila sem jim hvaležna, da sem imela priložnost se jim opravičiti in to popraviti. Skozi te izzive se zelo povezujemo, si pomagamo narediti stvari, ki nam niso najbolj všeč, se naučiti sprejemati tiste lastnosti, ki niso naša najbolj močna področja in poskušati narediti drugače in boljše.«

Hvaležnost za težke stvari – ko zmoreš to, Jezus pomaga, vse se uredi

»Meni zelo pomaga, da se zmorem zahvaliti za stvar, ki je težka, ki se mi zdi nemogoča, da jo izpeljem ali pa za stvar, ki gre čisto drugače, kot bi si jaz želela. Ugotavljam, da ko zmorem narediti ta korak in ga preložiti Jezusu, me začne osvobajati stisk, strahov. Stvari se začnejo razreševati kar same po sebi na način, ki ga jaz sploh nisem znala prej opaziti in videti.«

Naša gostja Manica Marolt je žena in mamica šestim otrokom, učiteljica, hkrati pa ureja portal Korenine vere
Naša gostja Manica Marolt je žena in mamica šestim otrokom, učiteljica, hkrati pa ureja portal Korenine vere © Tatjana Splichal

Kako doseči, da bo večerna molitev ob adventnem venčku (bolj) umirjena?

»Ugotovila sem, če se otrokom pred tem »adventnim večerom«, kjer jim želiva z možem predajati vero, prej posvetiva v igri 10 do 15 minut in skupaj počnemo nekaj, kar jim je všeč, so oni veliko bolj dojemljivi za to, da se usedemo, zmolimo, zapojemo kakšno pesem. V dneh, ko si ne vzameva prej časa za igro z njimi in samo rečem: »Zdaj bomo imeli pa venček,« je dostikrat kakšno pritoževanje: »A že spet, mi bi se rajši igrali …« Pri nas skupno druženje, ko upoštevava želje otrok, kaj si želijo početi z nama, zelo pomagajo, zelo pripomorejo k temu, da se potem otroci bolj vodljivi, pripravljeni. Tega upiranja je bistveno manj.«

Vidim, da ko sama skušam posredovati vero otrokom, so oni tisti, ki mene največ učijo o Bogu, Jezusu. Tudi oni pristopajo k meni, ko vidijo, da padam, da ne zaupam.

Kako lažje stopati skozi dan, ko smo si fizično in psihično zelo (včasih morda celo preveč) blizu?

»Doma je veliko pestrosti, vse sorte se dogaja, od lepih stvari, do bolj težkih trenutkov. Meni se zdi pomembno to, da zjutraj naredimo skupni načrt, ko si povemo, kakšne so dolžnosti vsakega od nas, se dogovorimo, kako iskati pomoč, na kakšen način pristopit k drugemu, da se čimmanj motimo pri delu. Je pa tako, da dostikrat je ta načrt bistveno drugačen od same izvedbe. Potem je, ko se stvari začnejo zapletati, moja naloga predvsem ta, da se znam ustaviti, pristopiti in če mi to uspe, se lahko vrnemo nazaj na tisto, kar smo si začrtali, če pa ne, se vse začne podirati. Zvečer ob venčku se usedemo, pogovorimo, zgodba da izhodišče, zakaj so šle stvari narobe in kako bi lahko naredili drugače. Mene, pošteno povedano, dostikrat odnaša to, da mora vse izgledati lepo. Otroci mi potem s svojim ravnanjem skušajo sporočiti, naj bolj poslušam njihove želje in predloge in tudi oni, ko so slišani, ko vzamem njihove ideje in jih vpletem v tisto, kar bi na koncu rada, potem drugače, bolj za svoje vzamejo to, več jim pomeni, pa še bolje se počutijo.«

Spodbuda za vse starše, da bi najprej sami spoznali tisto, kar naj bi posredovali otrokom

»Veliko je bojev, padcev, ampak se splača, ker vidim, da znam v današnjem trenutku ravnati, se odzivati na otroke veliko bolje kot sem se mesec dni ali leto nazaj. Vidim, da ko sama skušam posredovati vero otrokom, so oni tisti, ki mene največ učijo o Bogu, Jezusu. Tudi oni pristopajo k meni, ko vidijo, da padam, da ne zaupam. Sem že dobila risbico, na kateri je pisalo, da me ima Bog rad, da Mu moram zaupati. Najprej sem se zjokala, a to mi je dalo moči za naprej. Drug drugemu smo poslani, da hodimo po tej poti v nebesa, da si na tej poti pomagamo in da ni nič narobe, če se znajdemo na dnu. Bolj pomembno je, da znamo sprejeti pomoč, ki prihaja od drugega ali tudi prositi za njo.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...