»Slišim te« je geslo letošnjega tedna Karitas. »Prisluhnimo« nekaterim težkim zgodbam ...

Novice | 23.11.2020, 16:00 Mirjam Judež

V tednu Karitas bi radi osvetlili zgodbe nekaterih posameznikov, ki so šli skozi pekel in različne preizkušnje. In se pobrali oz. se še pobirajo! V njihovo življenje je znova posijal žarek upanja, zaupanja … Tudi v radijskem programu boste v tem tednu slišali nekaj zgodb in pogovorov, o katerih boste brali v nadaljevanju ...

Zoranova zgodba

Zoran je živel običajno. Mlad se je poročil, si ustvaril družino, imel službo, si zgradil hišo. Vse je bilo "kot iz škatlice". A nekega dne se je nekaj zalomilo. Zoranova žena se je odločila za drugo pot v življenju. Po ločitvi se je moral odseliti in zapustiti vse, v kar je vložil svoj trud. Prav v tistem času je šlo njegovo podjetje v stečaj. Ni vedel, kam. Počutil se je osramočenega, izdanega. Nekaj časa je živel pri sorodnikih, a dolgo ni šlo. Pristal je na ulici, kjer je spal tudi več noči. Ostalo mu ni nič, razen kupa čustev, s katerimi ni točno vedel, kaj bi počel. Ko je bila stiska prevelika, je poiskal pomoč pri Karitas Celje. Iskal je namestitev, podporo, da bi lahko začel na novo. Samo za kratek čas, da si opomore. Zorana so sprejeli v krizno namestitev Efrem. Sprva je bil nezaupljiv, negotov. A kmalu se je počutil sprejetega in izrazil željo po vključitvi v prostovoljno delo Karitas. Najprej je urejal okolico in ker se je izkazal kot odgovoren, zaupanja vreden človek, je nadaljeval z delom v skladišču z oblačili ter drugje. Hvaležen je, ker lahko pomaga, saj tako dobi občutek vrednosti in potrditve.

To ni konec Zoranove zgodbe. To je začetek nove zgodbe, ki se je začela v Vrbju, v hiši Efrem. Ime izvira iz svetega pisma. To je kraj, kamor se je Jezus umaknil pred stisko, ki je prihajala nanj in se pripravljal na izročitev svojega življenja. Tudi hiša Efrem v Vrbju želi biti zatočišče urbanim brezdomcem, po drugi strani pa jih želijo usposobiti in opolnomočiti za življenje. Znotraj integracijske hiše izvajajo tudi program kriznega gospodinjstva, znotraj katerega nudijo uporabnikom možnost tuširanja, druge osebne higiene in pranja oblačil. Uporabniki imajo tudi možnost koriščenja frizerskih storitev in drugo. Pri nudenju te oblike pomoči odlično sodelujejo z drugimi službami, je še sporočila Barbara Godler s škofijske Karitas Celje.

Celotno zgodbo lahko preberete v jubilejni številki Žarka dobrote, ki je na voljo tudi na spletu.

Zgodba nekdanje odvisnice

»Moja pot v življenje brez drog je zelo dolga. Z drogo sem začela zelo mlada, pri petnajstih letih. Zdaj sem stara petinštirideset let. Da se moram izvleči iz pekla odvisnosti, sem spoznala, ko so mi prepovedali stike z mojo mladoletno hčerko. To je bil trenutek preloma, ko sem spoznala, da tako ne gre več naprej. Na pot brez droge mi je pomagala ljubezen do otroka. Odločila sem se za zdravljenje. Tam sem spoznala, da moram najprej pomagati sebi. Le če bom lahko premagala odvisnost in poskrbela zase, bom lahko skrbela za svojo hčer. Odkar sem v programu za odvajanje od drog, se s hčerjo dobro razumem. Podpira me in redno vzdržujeva stike. Spoznala sem, da sem brez drog lahko dobra mama, pa tudi hči in sestra. Na tej poti sem spoznala, da je v ozadju še vrsta drugih problemov, ki jih moram sočasno rešiti, ker so povezani z menoj in mojo abstinenco. Vesela sem, da sem se v življenju brez droge rešila nekaterih zdravstvenih težav, denimo psihoze, ki sem jo dobila z leti uživanja drog. Želim si, da bi se v prihodnosti lahko v miru posvetila sebi in tistim, ki jih imam rada. Na tej poti mi zelo pomaga misel na mojo petnajstletno hčer. Tudi če je ni ob meni, jo imam v mislih in mi je lažje. Prav tako mi pomagajo souporabniki in terapevti, čeprav se zavedam, da si moram največ pomagati sama. In tako je tudi prav.«