"Na snemanje intervjuja je prišel v puhastih copatih ..."

Cerkev na Slovenskem 23. 11. 2020, 13:31 Marta Jerebič

Veljal je za človeka visoke integritete, iskrenega zagovornika strpnosti in medsebojnega razumevanja. Tako je ob smrti škofa Jožefa Smeja zapisal predsednik republike Borut Pahor, ki ga je leta 2016 odlikoval z redom za zasluge za življenjsko delo in bogat prispevek k duhovni narodni kulturi Slovencev. Svoje spomine na škofa Smeja so z nami delili tudi murskosoboški škof Peter Štumpf in ustvarjalca igrano-dokumentarnega filma Kaplja na vedru, ki prikazuje bogato osebnost škofa Smeja.

Znal je izbirati prave besede, prave misli

Poslednji narodni buditelj v Prekmurju, velikan slovenske okrogline, patriarh po letih med škofi in patriarh duha v Cerkvi na Slovenskem. Tako je škofa Smeja opisal murskosoboški škof Peter Štumpf. »Bil je to človek, ki je bil pri vseh spoštovan, tako med katoličani kot tudi evangeličani. Znal je vedno izbirati prave besede, prave misli, vedno je uporabljal jezik topline srca. Zato so ga imeli vsi radi.«

Na snemanje je prišel s puhastimi copati ...

Režiser David Sipoš je veličino in preprostost škofa Smeja spoznal pri snemanju filma Kaplja na vedru. »Najbolj mi ostaja v spominu prvi intervju, ki je trajal skoraj tri ure, ko smo ga snemali v škofiji v Mariboru. Ko je prišel na intervju, je imel obute ene take puhaste copate, da mu je bilo toplo, ampak noben si mu ni pravzaprav upal reči - 'Gospod škof, bi si lahko preobuli te copate ...?', da smo potem v intervjuju to nekako zakrili, ampak po drugi strani se mi pa zdi, da to govori o njegovi preprostosti, ki je od prvega trenutka žarela skozi celotno naše snemanje z njim.« Škof Smej je veliko pisal o ljudeh, ki so veliko naredili za Slovenijo. »Zdaj, ko je pokojni, se mi zdi, da se ravno tem gospodom pridružuje. Tudi on je veliko naredil za slovenski jezik, za kulturo, za to, da ohranjamo ljubezen do materinščine.«

"V spomin se mi je usedla njegova dostopnost"

Tudi scenarist filma Matjaž Feguš je škofa Smeja doživljal kot izjemno izobraženega, a tudi izjemno ponižnega in čutečega človeka. »Spomnim se, ko je po dolgem snemanju, pri svojih 94 letih nas je pogostil sam, sam nas je peljal v kuhinjo, sam nas je postregel. Potem smo se še kar nekaj časa z njim preprosto pogovarjali. Zelo je bil pozoren do vseh. Zanimale so ga stvari. Prav ta njegova dostopnost se mi je izjemno usedla v spomin.«

Pogrebno slovo škofa Smeja na Radiu Ognjišče