Matjaž Merljak
Jakob Čuk
Tanja Dominko
Anton Strle (foto: ARO)
Anton Strle | (foto: ARO)

“Gospodje, kam pa pridemo, če ni pekla?”

20.10.2020, 07:42 s. Meta Potočnik

Misel iz naslova je Strle, kot profesor dogmatike na Teološki fakulteti v Ljubljani, goreče izrekel na predavanju bodočim duhovnikom, kjer se je vnela razprava ali pekel je ali ga ni, ali je to le način, s katero Cerkev straši ljudi … Seveda je profesor stal za naukom Cerkve o poslednjih rečeh, hotel je reči, da če ne bodo duhovniki učili, da pekel je, bodo res mnogi prišli tja, saj ne bodo imeli strahospoštovanja pred Bogom.

Kdo je bil Anton Strle?

Rodil leta 1915 pri Sv. Vidu nad Cerknico. Ob koncu vojne se je skupaj z več sto tisoči begunci raznih narodnosti umaknil na Koroško pred partizani. Ko so ga vrnili, je bil najprej katehet v Novem mestu. Toda ni dolgo deloval: kmalu so ga zaprli. Vsega skupaj je z mnogimi drugimi duhovniki tudi Anton Strle več kakor pet let preživel v zaporu in na prisilnem delu. Trideset let je bil profesor dogmatike na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi živel do smrti, zelo iskan spovednik v cerkvi Sv. Trojice, človek reda, discipline in zelo skromnega načina življenja, v čemer spominja na arškega župnika sv. Janeza Vianeja.

Vsako jutro je več kot 30 let ob 6.00 maševal pri uršulinkah. Vsak dan je vsaj enkrat šel peš na grad. Bil je tako točen, da so v šali govorili, da si je človek po njem lahko naravnal uro.

Spomini uršulinke, s. Jasne M. Kogoj

"S kakšnimi napori, s srčnostjo in požrtvovalnostjo je prihajal do zadnjega dneva svojega življenja maševat v uršulinsko cerkev! Sv. maša je bila središče njegovega vsakdanjika, nanjo se je vedno zelo skrbno pripravil. Zjutraj je prišel že ob 5.30 v cerkev in se pol ure kleče pripravljal z molitvijo za mašo.

Način, kako je obhajal najsvetejšo daritev, kako je izgovarjal mašne molitve, je navzoče popolnoma pritegnil v dogajanje na oltarju. Pri delavniških mašah ni izgovoril nobene druge besede, samo mašne molitve. To je bila resnično molitev in obenem učinkovito oznanjevanje, za katero ni bila potrebna nobena druga beseda.

Njegovo izmozgano asketsko telo je v določenih trenutkih kar zažarelo, kot da vidi odprta nebesa, kot da že vidi, kar oznanja, kar moli, poje. Res je bilo njegovo obličje med obhajanjem maše kot spremenjeno, ožarjeno. To me je vedno spominjalo na Mojzesa, ko je govoril z Bogom, ali pa na Jezusovo obličje na Taboru. Pri njem ni bilo rutine. Nisi zaznal nekega hitenja ali mehaničnega izgovarjanja. Ko sem bila v Rimu, sem imela nekajkrat priložnost biti pri maši v privatni kapeli sedaj že svetega Janeza Pavla II.; njegov način maševanja me je vedno spomnil na prof. Strleta.

Kljub starosti in čeprav so ga v zadnjih letih zelo bolele noge, je z veliko težavo, toda vedno pokleknil do tal. Kadar ni bilo spovedancev, je v spovednici kleče molil. Ko je spovedoval med mašo, je v trenutku spremenjenja prekinil spoved, se vrgel na kolena in po spremenjenju nadaljeval. Njegov poklek ni bil iz navade, temveč iz globoke vere in ponižnosti pred Bogom."

Kaplan Primož Megličje o tem, kako je spoznal Antona Strleta

"Najbolj sem ga spoznal po pripovedovanju tistih duhovnikov, ki jim je predaval, ali tistih, ki so hodili k njemu k spovedi in na duhovne pogovore. V postopku za beatifikacijo sem pretipkaval njegove zapise iz duhovnih vaj in razna pisma. Presenetila me je njegova ponižnost, skromnost in preprostost, saj kljub svoji učenosti ostaja na zelo realnih tleh. Najbolj me je presentilo, da je imel vsak dan po kosilu spraševanje vesti (ekzamen) za dopoldan in obnovil je misli iz jutranje meditacije. Na tak način je lahko znova naravnal smer dneva proti Bogu, da bi zvečer lahko uspešno končal dan z njim. Prepričan sem, da je Strle svetnik, le priporočiti se mu moramo."

Škofijski proces za beatifikacijo se je zaključil in zahvalna maša v ta namen je prestavljena na ugodnejši čas.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev na Slovenskem

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Rajko Štefanič (photo: Milan Skledar ) Rajko Štefanič (photo: Milan Skledar )

Poslovil se je Rajko Štefanič (1947 - 2021)

V dopolnjenem 75. letu se je po hudi bolezni poslovil Rajko Štefanič, kmet in gostilničar iz Zupančičevega hrama v Dragatušu, dolgoletni predsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije, ki si je ...

O avtorju