Štuhec o priznanju slovenske državnosti: Bolj bi se morali zavedati odločilne vloge papeža Janeza Pavla II.

Novice | 24.06.2020, 09:27 Petra Stopar

»Trdno sem prepričan, da bi bila brez tega pontifikata morda še danes železna zavesa. Marsikdaj se govori o tem, kakšne zasluge je imel Gorbačov, dostikrat pa se pozablja, kakšne zasluge je imel papež Janez Pavel II.,« je prepričan moralni teolog dr. Ivan Štuhec. V komentarju pred skorajšnjim državnim praznikom je opisal odnos med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Politika, ki je vladala večino časa v zadnjih 30 letih, po njegovi oceni »nikoli ni pokazala dovolj spoštljivega odnosa do tega, kar je Vatikan oziroma papež Janez Pavel II. za nas storil«.

Kot je znano, je predsednik vlade Janez Janša v ponedeljek sprejel apostolskega nuncija nadškofa msgr. Jean-Marieja Speicha. To je bilo prvo uradno srečanje med nuncijem in premierjem od nastopa te vlade. Iz vlade so sporočili, da sta v pogovoru potrdila velik pomen odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, tudi v luči dveh bližajočih se obletnic, in sicer 30. obletnice priznanja naše države s strani Svetega sedeža, ki bo leta 2022, in 20. obletnice diplomatskega sporazuma, ki bo leta 2021.

Za komentar o odnosih s Svetim sedežem smo prosili moralnega teologa dr. Ivana Štuheca, ki je dejal, da je »na načelni ravni na takšnih srečanjih rečeno, kako so odnosi dobri. Saj niso slabi, ampak niso pa tudi v konkretnosti bili narejeni v zadnjih 20 letih korakih, ki bi lahko bili, če bi bila za to razpoložena tudi tista politika, ki je večinsko imela oblast v svojih rokah«. V zadnjih 30 letih pa je bila to po njegovih besedah levo-liberalna opcija, »ki tudi nikoli ni pokazala dovolj spoštljivega odnosa do tega, kar je Vatikan oziroma papež Janez Pavel II. za nas storil«.

Kot primer je navedel odlikovanje nekdanjega italijanskega zunanjega ministra Giannija De Michelisa s strani Republike Slovenije, čeprav je bil po besedah Štuheca eden od gorečih nasprotnikov naše samostojnosti in nasprotnikov razpada Jugoslavije, medtem ko »nismo dali nekega posebnega priznanja Janeza Pavla II., razen to, da imamo po njem poimenovano ulico v Ljubljani«.

Štuhec, ki je v Rimu od blizu spremljal potovanja papeža Janeza Pavla II., tudi v njegovo domovino, se spominja: »Na Poljskem se je od osemdesetih let naprej do padca komunizma bil miroljubni boj med solidarnostjo in vojaško diktaturo, ki je bila nek sovjetski satelit na Poljskem v tistem obdobju. Tudi žrtve so bile, ampak kar je bilo ključno, je bilo to, da je po zaslugi Janeza Pavla II. ta proces potekal zelo miroljubno. Tako, da tisti pacifisti, ki so recimo danes na pohodu, pa imajo dejansko revolucionarne ideje, bi morali imeti Janeza Pavla II. za svojega vzornika in patrona.«

Prepričan je, da je bila to daleč, daleč največja zasluga tako papeža kot Cerkve in s tem celotne vatikanske diplomacije, ki je v tem smislu in v tem duhu delovala. Potem lahko tudi razumemo, zakaj je Sveti sedež tako hitro priznal Slovenijo kot samostojno državo. »Zaradi tega, ker je tudi papež imel specifičen odnos do nacionalnih držav, česar nekateri drugi, npr. Francozi, Italijani ali tudi Nemci, nimajo. Če bi bil v tistih časih na vrhu Cerkve kdo iz omenjenih držav, ne vem, ali bi se vse tako izteklo, kot se je,« dodaja.

Čeprav mineva že skoraj 20 let od sklenitve diplomatskega sporazuma med RS in Svetim sedežem, nekatere zadeve ostajajo odprte. Ena od najbolj ključnih je po navedbah Štuheca ta, da imamo neurejeno financiranje, ne le Katoliške Cerkve, ampak vseh verskih skupnosti in Cerkva: »Vemo, da je bil v času Janševe vlade med letoma 2004 in 2008 sprejet zakon o verski svobodi, ki je predvideval tudi določene konkretne operativne rešitve, tako v domovih za ostarele, bolnišnicah in drugih podobnih ustanovah, in do realizacije marsičesa tistega do danes ni prišlo.«

Odprto je tudi vprašanje vzdrževanja kulturnih spomenikov ter financiranja in pristojnosti v šolstvu: »Teološka fakulteta in pristojnost velikega kanclerja ni definira z nobenim zakonskim in podzakonskim aktom, ki bi to razmerje med pristojnostjo ljubljanske univerze in pristojnostjo velikega kanclerja, torej cerkvene oblasti, jasno definiral.« Tudi sicer je šolstvo, meni Štuhec, ena do takih »nevralgičnih« točk, kjer se je levo-liberalna politika v Sloveniji pripravljena »boriti do zadnje kaplje svoje krvi, za to, da nekaj prepreči«.