Naša gostja: prof. dr. Bojana Beović

Naš gost | 31.05.2020, 08:09 Blaž Lesnik

Pred mikrofon naše osrednje sobotne popoldanske oddaje smo tokrat povabili gostjo, ki je postala v času epidemije tudi medijsko širše prepoznavna. Infektologinja prof. dr. Bojana Beović je zaposlena na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Ob povabilu k vodenju svetovalne skupine na ministrstvu za zdravje ni imela dosti časa za razmislek. Kot pravi, jo je glede razmer skrbelo že prej, ko je videla, kako se razvijajo stvari po svetu. V pogovoru je razkrila delček svoje strokovne in življenjske poti.

Leta 1959 rojena Ljubljančanka je glavnemu mestu ostala zvesta do pred nekaj leti, ko se je preselila v okolico Škofje Loke. V Ljubljani je obiskovala gimnazijo, študirala, opravila specializacijo in doktorirala. V začetku pogovora je povedala, da take vrste pandemije kot smo ji priče, ni nikoli pričakovala. »Predstavljala sem si velike epidemije gripe, imamo tudi izbruhe drugih bolezni, a vse to, kar se je do zdaj dogajalo: ebola, sars pred leti, mers, ki še traja,.. to je bilo vendarle do neke mere oddaljeno. Zanimivo, ampak ne tako prisotno in od našega dela odvisno kot je epidemija covid-19.«
V nadaljevanju navajamo nekaj njenih izjav iz pogovora, ki ga lahko kadarkoli poslušate v našem avdio arhivu. Dr. Bojana Beović je na Infekcijski kliniki zaposlena vse od specialističnega izpita, vrsto let je bila zdravnica na intenzivnem oddelku, kasneje pa je usmerila tudi v reševanje problemov okužb na drugih oddelkih UKC Ljubljana in v smotrno rabo antibiotikov.

Kakšen vpliv bo imela epidemija na rabo antibiotikov?
»V prihodnosti kratkoročno si obetamo večje težave. Bolezen covid-19 je potegnila za sabo prepogosto predpisovanje antibiotikov. Gre za virusno bolezen in pri bolnikih, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, poteka sorazmerno hudo. Težko je v odločilnem trenutku presoditi, ali gre res samo za virusno bolezen ali še za dodatno bakterijsko okužbo, se pravi za nekaj, kar potrebuje antibiotično terapijo.«

Ali vam je bolj blizu raziskovalno ali pedagoško delo?
»Tisto kar najraje delam zadnje čase, je sodelovanje z mladimi zdravniki na raziskovalnem področju. To me zelo veseli. Res pa je, da moj raziskovalni opus ni tako zelo obsežen kot pri marsikaterem drugem kolegu moje generacije ali mlajših, ki so postali že akademiki, skratka res odlični znanstveniki. Meni je bila ta znanstvena dejavnost vedno nekaj za zraven. Moje prvo delo je bilo vedno zdravljenje bolnikov.«

Kaj se vam zdi najpomembneje prenašati na mlajše rodove?
»Navdušenje za medicino, za znanost, prave vrednote, ki jih je treba zasledovati... in navdušenje nad tem svojih delom, v katerem uživate. Da to ni muka. Jaz sem kar malo slabe volje, če slišim od kakšnega svojega mlajšega kolega: »jaz bom pa delal osem ur na dan, ker želim v ostalem času živeti«. Jaz pravim: delo je življenje.«

Kako se je obnesel slovenski zdravstveni sistem v času epidemije?
»Če pogledam življenje v tej epidemiji, nam je to, da imamo nek rigiden postavljen sistem, ki je dosti homogen, prišlo prav. To je že mreža zdravstvenih domov, tudi koncesionarjev, ki so vključeni v javno zdravstvo. To nam je zelo pomagalo pri organizaciji vstopnih ambulant za covid-19, ki jih je bilo po vseh Sloveniji mogoče vzpostaviti zelo hitro.«

Kakšen je vaš pogled na število zdravnikov v Sloveniji? Jih imamo dovolj?
»Če primerjate statistike po Evropi, po številu zdravnikov na milijon prebivalcev in Slovenijo, te številke govorijo, da je nekaj narobe, saj je Slovenija na repu. Slovenski zdravniki ne moremo biti toliko bolj sposobni od tistih na zahodu. Kaj je ustrezna številka je seveda težko povedati. A vedno ko imate neko mednarodno primerjavo in ste na skrajnem robu, se morate vprašati, kaj je tu narobe.«

Kaj je najlepše v vašem poklicu?
Najlepše je pozdraviti kakšnega bolnika. To je dober občutek, res. Nezamenljiv. Mislim, da je to tudi tisto, kar drži zdravnike v tem poklicu. To je občutek, da ste s svojim delom, razmislekom, odločitvijo, s svojim posegom povzročili, da se je nekaj spremenilo in se je stanje tega bolnika popravilo.

Kako preživljate prosti čas, kolikor ga ostane ob službi?
»Zadnja leta kar kolesarim po hribčkih, to je malo bolj naporno kolesarjenje, ki na koncu zelo sprosti človeka. Na vrhu ste zelo zadovoljni in je ta napor pozabljen. Včasih se da med naporom kakšno stvar premisliti. Tako si jo prav rezerviram, da jo bom premislila na določenem klancu. Takrat se stvari zbistrijo. Zdi se mi, da je ta fizični napor pomemben za človekovo psiho.«