Peter Pučnik: »Preko odnosov bom doživljal bližino Boga, preko molitve pa bližino svojih bližnjih.«

Radijski misijon | 03.04.2020, 20:00 Robert Božič

V predzadnjem večernem misijonskem pogovoru letošnjega radijskega misijona je voditeljica Mateja Subotičanec prek Skype povezave gostila današnjega misijonarja Petra Pučnika in zakonca dr. Katarino Kompan in dr. Tomaža Erzarja iz Študijskega raziskovalnega centra za družino Teološke fakultete v Ljubljani. V pogovor so se vključili tudi poslušalci. Tema današnjega dne je bližina, v pogovoru pa so se dotaknili tudi drugih tem: kaj pomeni biti v stiku s sabo, o pomenu molitve, spovedi, medijev v tem času in kako lahko to obdobje vzamemo kot priložnost za večjo bližino z Bogom.

Ko nam je bližina onemogočena, je pred nami nov izziv

Peter Pučnik: »Poskušam živeti drugačno bližino s sobrati in z ljudmi, ki jih slišim, vidim od daleč, preko omrežij. V tem času so virtualna omrežja še kako dobrodošla, da se lahko beremo, slišimo, vidimo. Po drugi strani pa čutim stisko ljudi, ki niso vajeni živeti toliko časa skupaj, ker nimajo kam pobegniti. Tudi njim želim, da bi v teh dneh našli neko bližino, v kateri bodo lahko to, kar so.«

Katarina Kompan Erzar: »Če je odnos dober oz. če je vzpostavljen dober stik, je zelo majhna razlika, a se vidiš v živo ali prek Skypa. Tisto, kar je dragoceno, se ohrani, to pa je čustvena bližina in sposobnost slišati drug drugega. Prek ekrana je bolj zahtevno, ker zahteva drug tip pozornosti ali drug tip ohranjanja bližine, ker pa drugačna bližina ni mogoča, je pripravljenost ljudi toliko večja, da na ta način dobijo možnost, da spregovorijo o stvareh, o katerih ne bi mogli spregovoriti.«

Čas nove evangelizacije

Peter: »V teh dneh se sprašujem, ali smo duhovniki, kristjani, ki delamo na področju oznanjevanja, usposobljeni za to. Imeli smo konkreten tečaj v hiši, kako uporabljati Zoom, Skype, … ker to je sodobna pismenost za pastoralno delo v tem času. Katarina je krasno rekla, da tudi če fizičnega stika ni, da začutiš odnos. Precej sem »on-line« z mnogimi in čutim v glasu ali smo si blizu ali ne. Če je bil prej vzpostavljen čist odnos, ti je samo glas dovolj in ti da občutek bližine. Enako je za področje duhovnega spremljanja. Spoved po telefonu sicer ni dovoljena, je pa priložnost, da marsikatero stisko ubesedimo in pomembno je, da smo slišani, tudi če na daleč, preko medija, interneta, telefona.«

Upaj si biti to, kar si

Peter: »Prvi korak je, da si upaš biti to, kar si, najprej pred samim seboj. Da si upam priznati krhkost, ranljivost, hkrati pa, da vse sprejemam s hvaležnostjo, tudi svojo krhkost. Ne iščem samo slabih stvari v sebi, vidim tudi, kaj dobrega je Bog položil v moje življenje. Pomembno se je tega veseliti in najti nek notranji mir.«

Bodimo veseli drug drugega

Katarina: »Biti v stiku s sabo pomeni vsak trenutek sprejeti tista občutja, ki se ti porodijo ob tem, ko živiš z drugimi, ko prihajajo izzivi. P. Marko Ivan Rupnik je v enem nagovoru lepo povedal: »Ko si zaprt med štiri stene, postanejo tvoje geste tiste, ki govorijo o Božjem ali o tem, da bežiš od Božjega stran.« To pomeni lep pogled, nasmeh, da na prijazen način prineseš krožnik na mizo … V drobnih gestah se zrcali tisto, kar smo prej morda iskali zunaj. Ko ne bomo mogli k maši za veliko noč, ni treba, da tri dni kuhamo. Naj se svetost kaže v naših medsebojnih odnosih. Bodimo veseli drug drugega.«

Tomaž: »Šele zdaj odkrivamo, kako je stik s sabo dolgotrajna stvar. Otrok se nauči stika s sabo tako, kot so imeli najbližji stik z njim in s sabo. Ljudje okrog nas nas lahko učijo in peljejo v večjo globino ali v večjo izumetničenost. To je velika naloga in mi smo jo v krščanstvu največkrat spoznali preko stavkov: »Šel je vase … Prišel je v stik s sabo ... Spoznal je, kaj dela in se je zjokal …«

Ko delam z ljubeznijo in se darujem za druge, je to molitev

Peter: »Molitev je odnos. Pomeni, da o vsem, kar delam kot duhovnik, oče, mama, žena, šolar, … pripovedujem Bogu in mu povem, kaj se z mano dogaja. Tak način molitve mi je najbolj blizu. Pripovedujem, če me je kdo pohvalil, če mi je kdo hvaležen, Bogu se zahvalim, da sem, kar sem, da lahko to delam. Hvaležen sem mu, da sem duhovnik in sem srečen kot duhovnik. Svoje veselje, odnos do molitve bi rad prinašal ljudem. Koliko mi uspe, ne vem, trudim se pa in se mi zdi, da je to najbolj pristen način graditve odnosa med menoj in Bogom in to bi priporočal tudi drugim. Ko mama čisti, kuha, oče gre v službo, … če to dela s srcem, z ljubeznijo, mar to ni molitev, evharistija, ki je del mene in se prepleta z mojim življenjem in življenjem tistih, s katerimi živim in na ta način dobesedno izgorevam za nekoga, se darujem, a ne kot žrtev. To vse skupaj je duhovnost. Kristjani prevečkrat ločujemo vsakdanje delo, potem pa grem molit, k sv. maši. Premalo prepletamo svoje delo, ki je del molitve in molitev, ki je del mojega življenja, mojega dela.«

O vplivu medijev na življenje v tem času

Katarina: »Prijazni mediji prinašate ogromno življenja, povezanosti, lajšate osamljenost, ljudem pomagate, da pozornosti ne usmerjajo na tegobe, negativne stvari, ampak jih odpira in razpoloži. Prisegam na dobro glasbo, ki te spomni, da ni vse tako grozno. Še bolj pomembno pa je, da v govorjenju ni nasilnega, hitrega in da način podajanja novic v ljudeh ne zbuja strahu, ki je v tem času gotovo škodljiv. Kombinacija oddaj, različnih tem, glasbe, prijaznega glasu, lepe misli … to pripomore k lepem vzdušju, ki ga sam ne moreš izsiliti. Vse to te spomni, da je vse uredu, da si na varnem in da so okrog tebe ljudje, ki jim ni vseeno zate. «

Poslušalec Drago iz Radeč pravi, da je to milostni čas, ko se lahko umirimo, počnemo tisto, kar se nam je včasih zdelo malo verjetno, da bi lahko. Primerja lanski post z letošnjim. Preko Facebooka je vsak dan pri maši, kar sicer ni bila njegova redna praksa. Zdaj si z ženo vzameta čas za kavo in pogovor in se lahko v molitvi umirita in načrtujeta preproste stvari. »Zanimivo je, koliko preprostih stvari lahko človek naredi sebi in drugim v korist. Bogu sem hvaležen za vsak trenutek dneva.«

Tomaž: »V običajnem druženju oz. srečevanju v cerkvi v medijih mogoče ne začutimo, koliko ene globoke in pristne vernosti je v Sloveniji, koliko iskrenih ljudi je med nami. Radio nas po tej plati lahko približa. Če nam take izkušnje, izpovedi prinese, postane za nas svetilka, vsi lahko svoje strahove položimo v te besede, tudi če niso vedno čisto po našem okusu.«

Spoved nas osvobaja

Peter: »Spoved ima dva zelo močna učinka. Ko ljudje ubesedimo stvari, se iskreno srečamo s samim seboj in vidimo, kar ni dobro, kar nas ruši, razdvaja. Ko to naglas poveš tretji osebi, odložiš breme. Drugi močnejši moment pa je zakrament, po katerem Bog dobesedno odvzame grehe, ki jih nekdo položi pred Njega. Bog me osvobodi. Greh mi jemlje svobodo, me priklepa. Bolj ko ga ponavljam, bolj sem v tem blatu in težje grem iz njega. Vsak, ki opravi iskreno spoved, se dobro zaveda, kako je nekaj časa po spovedi lažje živeti tiste vrednote, za katere si se odločil in si nekoliko bolj odporen na tiste grehe, ki jih delajo ljudje. Ko prvič, drugič, … petič padeš, ti je že skoraj vseeno. Zato ljudje potrebujemo neka obdobja, v katerih opravimo sv. spoved. Cerkev priporoča vsaj enkrat v letu. Kdor želi delati na osebni duhovnosti, ve, da je spoved močnega pomena za mir v srcu, za srečo. Spoved nas osvobaja: odložim stvari, ki me bremenijo in še ta božji korak k mojemu srcu, ko Bog želi breme odvzeti, me pomiriti, poceliti rane, ki jih je greh povzročil v mojem življenju.«

Molči, opazuj in bodi hvaležen

Čas, v katerem smo, je lahko tudi zahteven za tiste zakonce, ki si niso blizu.

Katarina: »Če ne veš, kaj bi rekel, molči. Če ne veš, kaj bi počel, bodi pri miru, nič ne delaj na silo in na hitro. Če ne veš, kaj bi s svojem sozakoncem, ga malo opazuj, da vidiš, kdo to je. Samo z razdalje poglej, kdo živi ob nas.«

Tomaž: »V teh dneh šele spoznavamo, kaj pomeni živeti z nekom, ko ne moremo nikamor pobegniti, ne v trgovino, ne v garažo … Je blagoslovljen čas, ko lahko samo sedimo ob domačih in se poskušamo naužiti, kaj je dom, kaj lahko jaz v dom prinesem dobrega, kaj lahko dom da meni dobrega. To nas vodi v hvaležnost, držo, prošnjo Bogu, naj nam omogoči še en tak dan.«

Dajmo Bogu več prostora

Katarina: »Ko človek nič ne more, ko je ujet, takrat Bog pride k njemu. Če ne moreš k maši, pride maša k tebi. Zelo sem hvaležna duhovnikom in medijem, ki ste pripravljeni prihajati k nam. Posebno sporočilo je videti duhovnika, ki mašuje sam, mi smo sami in pomeni, da smo skupaj.«

Peter: »Ta čas vzemimo kot priložnost, da damo Bogu več prostora. Edini, ki ima nadzor nad tem, kar se dogaja, je Bog. Prav je, da se iskreno postavimo pred Boga in rečemo: »Tukaj smo, On ve, kaj dela.« Naša naloga je, da Mu zaupamo. Preko odnosov bom doživljal tudi bližino Boga. Tudi preko molitve bom doživljal bližino svojih bližnjih. Pa ne, da bi bežal v molitev, da ne bi bil z njimi. Po molitvi se mi odpira srce, da postajam sposoben večje empatije, da se lažje vživim v bližnje. Naj bo ta čas priložnost, da dovolimo Bogu, da še bolj deluje v nas. Dajmo Mu proste roke in verjemite mi, ne bomo razočarani.«

aaaa