Misijoni | (foto: Izidor Šček)
Leta 2000 110 slovenskih misijonarjev, danes 48
Svet Silvestra Sadar
Ob prazniku Gospodovega razglašenja, ki smo ga obhajali 6. januarja, Cerkev razmišlja o svojem misijonskem poslanstvu. Izvaja ga na domačih tleh; ko ga v daljnih deželah, govori o misijonarjenju »ad gentes«.
Ni si ga izmislila sama. Jezus sam je apostolom naročil, naj gredo po vsem svetu in krščujejo. Vendar se kriza Cerkve, o kateri govorijo kot o največji po zahodnem razkolu, zrcali tudi v misijonih. Najprej z upadom duhovnikov. »Pred 30 leti, ko sem bil jaz posvečen, nas je bilo v Sloveniji vsako leto približno 35 novomašnikov, danes jih je približno pet. Leta 2000 smo imeli približno 110 slovenskih misijonarjev v misijonskih deželah, danes jih je 48. Recimo, da se je število več kot prepolovilo,« pravi profesor na Teološki fakulteti Mari Osredkar.
Afrika na primer pošilja svoje duhovnike iz enega konca kontinenta na drugega. Ko so tja v preteklosti prihajali beli misijonarji, so domačinom prinašali konkretno pomoč. »Misijonarji so ljudem najprej dali jest, gradili so ceste, šole, bolnišnice, organizirali so življenje, da so bile osnovne potrebe tamkajšnjih ljudi uresničene, izpolnjene«, še pripoveduje dr. Osredkar.
Lajšanje konkretnih stisk je bila osnova za oznanjevanje. Afriški misijonarji danes sami nimajo materialnih sredstev, da bi lahko pomagali drugim. Podobno opažajo tudi v Južni Ameriki.
