Varnostniki niso vedeli, kaj bi z menoj

Dogodki | 11.11.2019, 09:41 Nataša Ličen

Med zbranimi za srečanje s papežem sem se znašla resnično tik pred zdajci. O takšnih priložnostih ne gre razmišljati, saj so večinoma dane le enkrat. Nihče od nas ni vedel, kaj lahko pričakujemo, smo si pa želeli doživeti, videti, občutiti vsaj nekaj, kar bi dalo znamenje tudi srebrni obletnici radijskega dela.

Ta misel nas je spremljala vso pot in celotno srečanje, predati zahvalo za poslušalce in za možnost ustvarjanja. V oglašanjih v živo smo bili iskreni, tako kot smo poročali, smo tudi sami z navdušenjem opazovali nepredvideni tok dogajanja, ko smo se na avdienci pomikali bližje in bližje osrednjemu oltarju, postavljenem pred baziliko, in končno sedli v prvo vrsto. Takrat smo vedeli, segli bomo v roke papežu. Lahko bomo z njim spregovorili nekaj besed. Uvav. Posebej navdušeni nad tem tudi zaradi množice, ki smo ji bili priče, ki ravno tako hrepeni prav po tem. Da bi videla papeža od blizu, začutila njegovo prisotnost, njegov osebnostni žar.

Oglašanja v živo so kot risanje z besedami. Čutili smo, da poslušalci dihate z nami in vas zanima ozadje. Zanimivo je doživljati rast vznesenosti, ki se poraja ob čakanju na bližnje srečanje. »Kaj naj rečem, kam pogledam, kako držati mikrofon, da ne zmotim varnostnikov, da ne bom vsiljiva?« Tudi takšne povsem tehnične stvari polnijo misli. Zavedala sem se ostrih pogledov mož v črnem, pa nisem popustila. Trdno sem držala mikrofon, saj zato pa smo v Vatikanu, pri papežu, da bi se lahko v trenutku povezali v vsemi, ki slišijo naš glas. Papeževe besede niso bile namenjene samo nam, ampak celotni množici poslušalcev in sodelavcev Radia Ognjišče.

Potem pa - tu je, pred menoj, papež Frančišek, v katerega je uprtih milijone in milijone duš tega sveta. Čas se je ustavil, zaveš se njegovega pogleda, globokega, le meni namenjenega, in prav to me je najbolj presunilo, zanimalo ga je, resnično je poslušal in slišal. Kljub temu, da je pred menoj predano stopil že pred dvesto, tristo ljudi. In, vsak od njih mu je želel predati v minuti celotno življenjsko zgodbo. Kako to zmore, od kod mu moč? No, odgovor poznamo. Tople dlani in drža telesa sta močna govorica. Po srečanju sem razmišljala o njegovem pomenu, zakaj mu prepisujemo tolikšno vrednost? Pa si mislim, kot v življenju prazniki, so takšni trenutki pomembna potrditev našega dela in prizadevanj. Potrditev in odgovornost za še boljše, bolj zavzeto delo v prihodnje. S čim lepšim bi lahko zaobjeli zadnjih četrt stoletja radijskega dela, če ne z obiskom pri papežu in s prejetim njegovim blagoslovom, in to v slovenskem jeziku. Bogu hvala za to, kar smo doživeli.